Pride tak dan

Pride tak dan. Melanholičen in z vonjem po jeseni. Dan, ki zveni, kot Joni Mitchel v svoji Both sides now. Morda je kriv september, ki prihaja. Ali pa prepolna glava ljudi in dogodkov. Prepolna vsega tistega, kar skozi dneve in ure tako uspešno pometemo nekam v pozabo.

Dobro pometam, verjemi. Ko nekdo odide, si govorim, da sem pragmatična. Da je življenje pač tako. In da ljudje pridejo in odidejo. In da jih nihče ne more na silo držati blizu.

Z leti ljudje okamenimo. Postanemo spomeniki svojemu življenju. In potem nekdo, nekega dne, reče: “V tebi ni pa nič romantike, kaj ne?” Ah, ko bi vedel, koliko jo je… bilo nekoč. Ko sem še verjela, da so ljudje v svojem bistvu pravzaprav dobri. Potem pa… Z vsakim letom in z vsakim desetljetjem manj. In nekega dne se zaveš, da ždiš v svojem temnem gozdu, zvit v klopčič se delaš neopaznega.

Vidiš, zato ljubim temo. Ker v temi ni obsojajočih pogledov. Ni šepetanj in obsojanj. Ni pogledov, ki vrtajo v dušo in iščejo napake na drugih, medtem ko svojih ne priznajo. Ni popolnih teles na bleščečih naslovnicah. Tema je varna in topla.

Glej… Pusti.. Pride pač tak dan. Melanholičen in siv, kljub vročini in soncu. Ko pride noč jo začutiš. Hlad jeseni, ki se počasi in previdno plazi v pore in duše. In še preden se bomo zavedli bodo jutra siva in megleda in se bo tema plazila med kazalci zgodnjih ur. In spet bomo sanjarili o toplih poletnih sprehodih med drevesi in čakali poletje. In obžalovali zamujeno…

Takšni smo pač ljudje…