Sedi v temi dvorane. Še preden se prižgejo luči. Še preden vstopijo ljudje in prostor napolni šum pričakovanja, šelestenje programov, dotiki dlani, tihi pozdravi, vonj po parfumu in zatohlem žametu. Sedi tam – nevidna, skoraj prosojna, v temi, ki diha skupaj z njo.
Na enem izmed tistih stolov, ki so vsrkali na tisoče energij. Ki poznajo stotine zgodb, tisoče pogledov, tihe solze in zadržane nasmehe. Stol, ki je bil priča aplavzom, razhodom, vzdihom ob zadnjih tonih arije in objemom, ki so se zgodili v temi. Tak stol nosi spomine drugih, a danes drži njene.
Zamiži.
Čuti njegovo dlan v svoji, čeprav ga ni ob njej. Domišljija jo prelisiči s takšno nežnostjo, da bi ji skoraj verjela. Nasloni glavo na oblazinjen naslonjalo in si domišlja, da je to on. Njegovo telo. Njegova bližina. Zazdi se ji, da še vedno v zraku visi vonj njegove kože – tisti rahlo začinjen, topel, domač. Globoko v sebi ve, da je to samo vonj tosočerih predstav, a si rada domišlja.
»Manjkaš,« šepne v gluho temo. Glas ostane med praznimi stoli, med vrstami, zavesami in sencami. Ne vrača se kot odmev, le obleži tam – kot dokaz, da je bila, da čuti.
Ne želi govoriti. Tišina je njun zaveznik. Pravi, da so besede precenjene. Preveč ohlapne, preveč nespretne. Med njima so dolgi pogledi, notranji vzkliki in nežnosti, ki ne potrebujejo jezika. Besede zvenijo kot prevara. Ne zaupa jim. Rajši molči in slika svetove, kjer dotik pretehta glas.
Dvigne obraz proti prazniki ob sebi, z zaprtimi očmi in hrepenenjem v prsih, si domišlja njegov poljub. Sprva boječ, rahlo zadržan. Kot da preverja, ali se sme zgoditi. Kot da vpraša, še preden se dotakne. In ko bi jo pogledal in odprl usta, da bi nekaj rekel, bi mu položila prst na ustnice in zašepetala: »Ne govori. Ne premikaj se. Samo bodi. Bodi tu. Bodi moj privid resničnosti, ki ne obstaja.«
Pretvarjajva se, da je jutro. Da sva skupaj v majhni kavarni. Da pijeva kapučino z ravno prav penastega mleka in še topel croissant, ki se drobi pod prsti. Pretvarjajva se, da nisva zbegana in oddaljena, ampak da je svet preprost in v njem prostor za naju. Pretvarjajva se, da sva resnična.
Pretvarjajva se, da je jutro. Da sva skupaj v majhni kavarni. Da pijeva kapučino z ravno prav penastega mleka in še topel croissant, ki se drobi pod prsti. Pretvarjajva se, da nisva zbegana in oddaljena, ampak da je svet preprost in v njem prostor za naju. Pretvarjajva se, da sva resnična.
In on bi se pretvarjal, da je tam. Čeprav bi sedež poleg nje ostal prazen. In dvorana bi se počasi začela prebujati. Prvi glasovi, prvi koraki, svetloba, ki prozorno oplazi stole in obraze. A ona bi še vedno verjela, da je njegova dlan ujeta v njeni. Da njegov palec nežno riše kroge po notranji strani njenega zapestja.
Ko bi z odra zazvenele prve note uverture iz opere Nabucco, bi v mislih spet zašepetala: »Mar ni čudovit ta najin namišljeni svet?«
On je ne bi prekinil. Le pogledal bi jo, jo pobožal s pogledom. Utapljala bi se v valovih njegovega pogleda v barvi prednevihtnega neba. In on bi se rahlo nasmehnil.
Medtem, ko bi njen pogled zdrsnil nazaj na oder, bi razumela. Da sta oba samo privid neke domišljije. Ki hrepeni po bližini, ki se še ni utegnila zgoditi. Ki jo je mogoče samo slutiti – v temi, med glasbo, v domišljiji…
In zato mu je na koncu poslala samo kratko sporočilo: “Želim si, da bi bil tu!”
0 comments