Prepih v srcu

Tako počasi se je pritihotapil v njeno srce, da ni niti opazila, da je vstopil.

Če bi ga opazila pravi čas, bi zaloputnila prekleta vrata srca. Skozi življenje se je naučila, da nekdo na tako majhnem prostoru, kot je srce, prinese samo težave. Preklinjala je dan, ko je bila tako neprevidna. In zdaj je živela s tem srčnim prepihom, ki ji je vrtinčil misli in odpihnil vso zdravo pamet, kot se je znala pošaliti.

On pa, je vstopil in ostal. In kar naenkrat se ji je zdelo, da odmerja njene srčne utripe. Da je vsak njen vdih pogojen z njegovo voljo. “Vdihni, pomisli name!” Izdihni, pomisli name.” In v tej simbiozi sta živela. Njene misli so bile polne njega. Razmišljala je o njegovem vonju, o latte barvi oči in vsakič, ko je popolnoma fascinirana analizirala njegove besede, je skušala poiskati njegove napake.

Ampak kako naj bi našla napake na nekom, ki je pognal korenine? Razvejane. Globoke, ki so prepredle vsako vlakno njenega telesa.

Begali so jo vsi ti občutki. Ker jih ni poznala. Ker je že davno tega zaklenila svoje srce in bila prepričana, da je okamenelo. Da je varna. Jezila se je sama nase, ker se ji je zdelo, da je marioneta. Da nima več lastne volje. Da on, ki je zaskvotal njeno srce, vodi njene misli, njena dejanja.

Kdaj se je to zgodilo? Kdaj je ta moški, ki ga je le bežno poznala, postal nekdo, ki je v njej vzbudil hrepenenje? Kdaj je preskočila tista nevidna meja, ko so se bežni pogledi in vljudni nasmehi prelevili v nekaj, kar je začelo boleti, ko ga ni bilo? Je bil to tisti trenutek, ko sta se njuna pogleda srečala čez prenatrpano sobo, in je v njegovih očeh prvič opazila nekaj več? Ali je bil dotik – tisti skoraj naključen, ko je njegova roka za hip obstala na njenem komolcu, in je v njej zaigralo nekaj, kar je dolgo spalo? Ali pa je bil tisti stavek, izrečen mimogrede, skoraj šepet: “Lepo te je bilo znova objeti.” Tako preprosto, tako vsakdanje, a v njej je pustilo odmev, ki se ga ni mogla otresti.

Kdaj je padlo njeno obzidje? So si morda vsi stražarji takrat ravno vzeli odmor in odložili svoje ščite? Je bila preutrujena, da bi se branila? Ali je bila samo radovedna, kaj bi bilo, če bi za trenutek ne bila več varna? Ne ve. Samo ve, da je zdaj tu. Da je v njej nekaj, kar ne zna poimenovati.

Ne ve, kaj čuti. In še bolj se sprašuje, kaj sploh sme čutiti. Ali je dovoljeno, da si želi nekoga, ki ga skoraj ne pozna? Ali je to samo iluzija, ki jo je ustvarila njena domišljija? Je to hrepenenje ali zgolj beg pred praznino? Zakaj prav on? Zakaj zdaj?

Včasih je s strahom izrekla kakšno besedo, pretehtala vsak stavek, preden ga je izpustila iz ust. Bala se je, da ga bo pregnala, da bo s kakšno nepremišljeno mislijo prekinila to krhko nit, ki ju je povezovala. Zdelo se ji je, da sta skupaj kot dva metulja, ki se dotikata s krili –premočan gib, preglasen šepet, preglobok pogled, in vse bi se lahko razblinilo v prah.

Hkrati je včasih pomislila, kako preprosto bi bilo, če bi ga odgnala. Če bi mu rekla kaj preveč, ga prestrašila, zaprla vrata in ostala sama. Nekaj časa bi krpala praznino, ki bi ostala za njim, potem pa bi življenje steklo naprej. Kot vedno. Kot je že znala. V tem je bila dobra, v tem, da preživi, ko nekdo odide.

A vsakič, ko je slišala njegove besede, ki so se ji zdele popolnoma neresnične, skoraj kot iz sanj, je v njej nekaj zanihalo: »Nekateri ljudje se pač čutimo brez besed, ne glede na razdaljo in čas.« Kako naj bi to verjela? In vendar je, ker je začutila, da je res. Ker je včasih resnično čutila, da je tam, tudi ko ga ni bilo. Da jo sliši, tudi ko molči.

In ko ji je rekel: »Mon cœur, slišim vse. Tudi vse tisto, česar mi ne poveš na glas,« je v njej nekaj popustilo. Prvič po dolgem času je dovolila, da jo nekdo vidi. Da jo nekdo sliši, tudi v tišini. Da jo nekdo čuti, tudi ko sama ne ve, kaj čuti. I

In v tej krhkosti, v tem strahu, v tej neverjetni resničnosti, je obstajala. Med željo, da ga odžene, in upanjem, da ostane. Med tišino in besedami, ki jih ni znala izreči. Med metuljevimi krili in težo srca, ki je končno spet začelo biti. Morda je to ljubezen. Morda le iluzija. A za zdaj je dovolj, da si dovoli čutiti. Čeprav ne ve, kaj. In čeprav se še vedno, na trenutke, ko pogrešanje in hrepenenje postaneta premočna, želi umakniti v svojo lupino in ne čutiti.