Verjela je, da bo prvič nekaj posebnega. Kot v romanih, ki jih je skrivala pod blazino in jih prebirala dolgo v noč dokler ji niso zaspale oči. Tam so se vse zgodbe začele nežno, z dotikom, s poljubom nežnim kot dih, s čarovnijo, ki bi morala trajati celo življenje. V njej je bila vera, da bo tudi njen trenutek takšen – polna luna, tišina, v kateri se sliši le utrip srca, nekdo, ki bo znal biti potrpežljiv in prisoten. Namesto tega je ostal spomin, ki ga ni mogla zbrisati. Ni bilo tako, kot si je predstavljala, ne tako, kot je sanjala. Ni bilo polno lune, ni bilo obljub, samo njegov avto parkiran v poltemi. Namesto topline in bližine je dobila stavek, ki ji je zažgal notranjost: “Lahko daš jakno pod rit, da ne bo krvi na sedežu.” To je bil njegov edini pomislek, da sedež ne bo umazan. Ne to, da je njej prvič. Ne ona. Ne njeno srce. Ne trenutek, ki ga je tako dolgo gradila v svoji domišljiji. Zanj je bila le ena izmed številnih, nepomembnih, odvrženih. Zanjo pa je bil to trenutek, ki je ostal, kot brazgotina pod kožo. V njej je ostal občutek, da je izgubila nekaj, […] Read More
Nekaj je bilo v njegovih očeh. Ali pa v nasmehu. Morda v tem, da je bil visok in da je v njegovem pogledu, kot droben vražiček, vedno plesal smeh, tudi ko se ni smejal. Ali pa v tem, da je bil, ko sta se tretjič v življenju srečala, drugačen. Bolj sproščen. Bolj v svojem domačem okolju. Kot da je doma pozabil oklep in se je počutil varnega. Ker… tam med svojimi je pa ja varen. In ona je bila v svojem rahlo zasanjanem in “saj so sami znani ljudje” varnem trenutku ter je prav tako pustila svoj oklep doma. Mislila si je: “Pa saj se ne bo nič zalomilo, če sem za trenutek jaz!” Ampak, presneto, zakaj tega nikoli prej ni opazila?! On je bil dejansko čeden. In tako se je zgodilo. Baje. No, tako znajo povedati stare legende ali pa lokalne tračarke: ko človek res ničesar ne pričakuje in je prepričan, da se mu ne more zgoditi nič, ga življenje, po domače povedano, malce zaj… No, brez vulgarnosti, prosim, malce prinese okoli. Prepričevala se je, da so ji njegove oči všeč samo zato, ker pogreša tistega drugega. Z enakimi očmi barve bele kave. Ki je bil nekje na drugem […] Read More
To knjigo je prebrala desetkrat. In še enajstič jo bo, ker še vedno išče drugačen konec. Morda zato, ker upa, da se bo ob naslednjem branju zgodba prelomila, da se bo črka spremenila v objem, da bo zadnja stran dišala po srečanju, ne po slovesu. Kot da bi vsaka nova stran lahko popravila realnost, kot da bi z vsakim novim branjem lahko prepričala vesolje, da ji tokrat vendarle prisluhne. Vsakič znova ugotavlja isto: da v razmerje vedno vlaga več sebe. Več časa. Več potrpljenja. Več opravičil, kot jih premore zvezek beležk. Vse, kar je, je razpeto med vrsticami, ki jih piše s tihim upanjem, da bo nekoč vendarle dovolj. Vedno znova je to počela. Dajala. Opravičevala. Prizanesljivo tiho preskakovala trenutke, ki so kričali: “Ni mu mar.” Njena tišina je bila glasnejša od vseh njegovih besed. Iskala je izgovore za vsak njegov molk, za vsak »ti bom pisal kasneje«, ki se je raztegnil v tedne. Za vsak nedogovorjeni dogovor, vsako prazno obljubo, ki je v njej puščala drobne rane. »Oče je bolan.« »Prijatelj je prišel nepričakovano.« »V službi je bilo noro.« Vse to si je šepetala kot mantro, kot da bi z dovolj ponovitvami lahko prepričala srce, da ni samo. Kot […] Read More
Ne želim se posloviti od poletja. Ker sva midva del njega. Dva metulja, ki sta dolgo spala zabubljena in čakala, da ju prvi sončni žarki pomladi ogrejejo in prebudijo. Poletje nama je ponudilo nebo, v katerem sva razprla krila. A tudi metulji morajo odleteti, ko sonce pojenja in veter nosi vonjave odhajajočih dni. Tudi metulji vedo, da pride trenutek, ko jih krila ne morejo več nositi, ko jih veter zavihti na pot, iz katere ni vrnitve. Še preden se zaveš, začne svetloba bledeti, dnevi se krajšajo in zrak diši po slovesu. Ampak jaz hočem, da naju ta nevidni ples vetra, svetlobe in spominov zaklene v svoj vrtinec in še malce zadrži. Da bi tudi midva ostala ujeta v njegovem »še malo« za vedno, četudi z raztrganimi, ranjenimi krili, ki ne morejo več leteti. Da se spomini vžgejo se vame kot brazgotine, da jih čas ne more izbrisati, ne more raztrgati, ne more ukrasti. Vem, da ne bova nikoli več ujela tistih večerov, ko sva gorela od vročine, ko naju je omama dvigovala nad zemljo in ko je smeh razbijal nebo na koščke. Ne želim se posloviti od poletja, ker še ni bilo dovolj dolgih večerov na terasah, ko je […] Read More
Se spomniš tistih neukročenih dni, ko so misli švigale kot podivjane vrane, čustva pa drvela kot trop divjih živali po ozkih stezah? Bili smo tako brezskrbni in polni sveta, da se nam je zdelo, da smo nepremagljivi. Neuničljivi. Da je svet ustvarjen samo za nas in se nam ne more zgoditi nič. Na kozolcih smo kadili suh srobot. Ne zato, ker bi nam bil dober – pekel je v oči, nos, grlo – ampak ker se je zdelo frajersko. Ker nas je grelo védenje, da počnemo nekaj prepovedanega. Nihče ni mislil na nevarnosti, kot da jih z nami ni na istem svetu. Bila sva razgrajača, neukročena in divja najstnika. On – fant s staro tomosovo petko in z lasmi, razmršenimi od vetra in hitrosti. Jaz – kratkolasa, z rokami, umazanimi od olja, in avtomatikom, ki je večkrat kihnil kot rohnel. Divjala sva po, takrat še praznih, zaprašenih vaških cestah. S popraskanimi koleni in komolci od neprestanih padcev in polna brazgotin, ki sva jim ponosno rekla bojne rane – sledi poguma, ki ga nismo merili v besedah, ampak v praskah in smehu. Živeli smo za večere posute z zvezdami in smehom. Midva sva živela za trenutke, ko je padla tema in […] Read More
Ni mu želela biti v breme. Ni ga želela obremenjevati s svojimi besedami, občutki brez pravih temeljev in s svojo zmedenostjo. Želela je biti le luna v njegovi orbiti – morda je bila to preskromna fraza, a v njej je našla svoj edini domet: obstajati nekje na robu, tako tiho in spodobno daleč, da je tam nekje, a preveč samoumevna, da bi pritegnila preveč njegovih pogledov. Ničesar velikega ni zahtevala od življenja, še manj od ljubezni. Raje je ostala v senci, v izjemno varnem zavetju neizgovorjenega – če bi to pomenilo, da ujameta vsaj majhen drobec skupnega prostora. Drobtina njegove pozornosti je bila pogosto več kot presentljivo polno krožnik drugih odnosov. Med njima je bila molk, ki je dišal po milini – taki, ki jo prepoznaš le, če si dolgo zaprt v sobo in ti iz ust nikoli ne uide “ostani”. Bile so to bitke, neme in utrujajoče: biti svoja, pokončna, samostojna, ponosna, nedotakljiva. A hkrati biti tudi tista, ki se zna stisniti ob šiv koga drugega; biti tiha, skoraj nevidna – siva miška, popolnoma naopazna. Obe polovici se v njej nikoli nista zavedli, katere je močnejša in neprestano sta se borili za prevlado. Ko je hotela biti hrabra, je […] Read More
Soba je bila bela, hladna in sterilna. Hladna, kot njegova koža, ki je bila na občutek, kot pergament. Sedela je ob njegovi postelji in štela utripe, ki niso bili več njegovi. Aparat nad njim je to počel namesto nje – neenakomerno, kot je bil nekoč njegov smeh, ko jo je prvič vprašal, če ji lahko prebere pesem, ki jo je napisal. Bila je nerodna. Iskrena. In njej se je zdela prelepa. Zdaj je bil tih. Njegov obraz je bil miren, kot da je končno odložil vse skrbi, ki jih je nosil za oba. »Se spomniš najinega pomladnega večera, ko sva stala na mostu in si rekel, da se svet ustavi, kadar ti pogledam v oči?« je zašepetala. Vedela je, da ne bo odgovoril. Govorila je zato, ker je vedela, da je vedno molčala, kadar bi morala spregovoriti. Zdaj pa ni imela več kaj izgubiti. Že od prvega dne je vedela, da je njegova. In on jo je gledal tako, kot da to ve tudi sam. A življenje ni bil film. In ona ni bila vedno pogumna junakinja, ki bi znala ljubiti brezpogojno in brez zavor. Prevečkrat je izbrala tišino, ko jo je potreboval. Prevečkrat je pogledala stran, ker jo je […] Read More
Tako počasi se je pritihotapil v njeno srce, da ni niti opazila, da je vstopil. Če bi ga opazila pravi čas, bi zaloputnila prekleta vrata srca. Skozi življenje se je naučila, da nekdo na tako majhnem prostoru, kot je srce, prinese samo težave. Preklinjala je dan, ko je bila tako neprevidna. In zdaj je živela s tem srčnim prepihom, ki ji je vrtinčil misli in odpihnil vso zdravo pamet, kot se je znala pošaliti. On pa, je vstopil in ostal. In kar naenkrat se ji je zdelo, da odmerja njene srčne utripe. Da je vsak njen vdih pogojen z njegovo voljo. “Vdihni, pomisli name!” Izdihni, pomisli name.” In v tej simbiozi sta živela. Njene misli so bile polne njega. Razmišljala je o njegovem vonju, o latte barvi oči in vsakič, ko je popolnoma fascinirana analizirala njegove besede, je skušala poiskati njegove napake. Ampak kako naj bi našla napake na nekom, ki je pognal korenine? Razvejane. Globoke, ki so prepredle vsako vlakno njenega telesa. Begali so jo vsi ti občutki. Ker jih ni poznala. Ker je že davno tega zaklenila svoje srce in bila prepričana, da je okamenelo. Da je varna. Jezila se je sama nase, ker se ji je zdelo, da je marioneta. Da nima več lastne volje. Da on, ki […] Read More
Stal je v skupini ljudi. A ona ga je prepoznala. Takoj. Brez dvoma. Njegovo ime ji je obstalo na ustnicah, toplo, skoraj tekoče – kot požirek ruma ob morju. Ime, ki na jeziku, ko ga izgovoriš, pusti okus po karameli, temni čokoladi in kavi. Stopil je do nje. S koraki, ki jih je poznala. Premišljenimi, ležernimi, odločnimi. In nato, še preden je spregovoril, jo je dosegel dosegel njegov vonj. Vonj po cigaretah. Vdihnila ga je z vsemi pljuči, s hrepenenjem dolgih večerov, v katerih ga je iskala v mislih, sanjah in besedah drugih in pomislila, da ni ničesar bolj erotičnega, kot vonj po tobaku pomešan z vonjem kože. In nato se je znašla v njegovem objemu, deset centimetrov nad tlemi. Fizično. V glavi je v sekundi odfrčala nekam na relacijo med luno in mars. Zakopala je nos v njegov vrat in vdihnila njegov vonj, kot bi se ga želela nadihati za vse tiste trenutke, ko ga ne bo blizu. Vdihnila ga je globoko, pohlepno in ga v mislih hranila zase. Za kasneje. In, ko jo je končno spustil na tla, se je še vedno oklepala njegovih rok. Kot, da ne verjame čisto, da je resničen in da bo v trenutku, […] Read More
Nista se videla. Meseci so se vlekli, vsak dan je bil podoben prejšnjemu, le v njenih mislih je tlelo nekaj več – upanje, ki ga ni znala povsem ugasniti, čeprav si je to vsak večer obljubila. Vedela je, da bo prišel. Nekje med pogovori, ki so v zadnjih tednih postali redkejši, je slišala namig, da se bo znova pojavil v mestu. Nič konkretnega, nič zagotovega. Samo bežen stavek, ki se ga je oklepala bolj, kot bi si želela priznati. A ni ji sporočil ničesar. Nobenega sporočila, nobenega klica, niti tistega kratkega »pridem«, ki bi ji dal dovoljenje, da upa. Samo tišina, ki je postajala gostejša z vsakim dnem bližje njegovemu prihodu. Sprva je še preverjala telefon, iskala znake, da misli nanjo. Potem je počasi nehala. Naučila se je, da pričakovanja bolijo bolj kot sam dogodek. Navajena je bila ugasniti svoja čustva, jih pospraviti v predal, kjer so bila varna pred svetom in pred njo samo. Vsako razočaranje v preteklosti jo je naučilo, da je tako lažje preživeti. Tisti dan, ko bi moral priti, je začel kot vsak drug. Zjutraj je vstala, si pripravila kavo in se zastrmela skozi okno, kjer je droben dež risal vzorce po steklu. V prsih je […] Read More
Stala je na pragu njegovega stanovanja. Z rahlo tresočimi prsti, ki so se dotikali hladnega lesa vrat. V njej je vrel nemir, ki ga človek pozna le, če je kdaj ljubil tako močno, da je pozabil nase. Naslonila je čelo na vrata, da bi umirila srce, ki je razbijalo, kot timpan na fortissimo delu orkestralne skladbe. Zaradi tistega sladkega pričakovanja, ki ga prinese pogum, ko se odločiš slediti sebi, ne glede na to, kaj bo potem. V tistem trenutku so bili vsa njena preteklost, vsi dvomi in vsa vprašanja, ki so jo včasih držala nazaj, le še šepet v ozadju. Ni razmišljala, ali bo odprl in jo pogledal s tistim nasmehom, ki v hipu raztopi ves strah, ali pa bo le odkrušil del nje z besedami: »Nora si.« In jo pustil tam, zunaj, sredi noči, kjer je edina toplina tista, ki jo nosi v sebi, ker je ne more dati njemu. Vse, kar je štelo, je bila ta iskrena potreba, da je tam, pred njegovimi vrati, da si upa biti ranljiva in resnična. Pot k njemu jo je vodila po prazni ulici. Hodila je sama, brez cilja, brez smisla, kot list, ki ga veter nosi, kamor hoče. V glavi so se ji vrteli stavki, ki jih nikoli ne izreče. Kaj bi mu rekla, če bi […] Read More
Zbudila se je pred budilko. Spet. Tista čudna ura med nočjo in jutrom, ko se zdi, da se svet še ni odločil, ali bo živel ali odnehal. Tišina jo je ovila kot prevelik plašč, hladen in neudoben. S stropa so visele sence včerajšnjih misli, nekatere še vsa razcapane, druge pa preveč ostre, da bi jih lahko ignorirala. Usedla se je na rob postelje. Utrujena od življenja. “Kmalu bo jutri in jutri bo sonce,” je pomislila. “Ampak danes… danes je tišina.“ Pogled ji je odtaval na premočena oblačila, ki so od sinoči, ko jo je ujela nevihta, visela na hladnih radiatorjih. Spomin na večer, ko je pobegnila stran. Stran od njegove bližine. Njegovega glasu, ki je hladno ponavljal: “Oprosti, ampak res ne zmorem več. Oprosti. Nisi ti kriva.” Dež je spiral solze. Skrival solze, medtem, ko jo je hkrati bičal. Jo kaznoval, da ni odšla že takrat, ko je prvič zaslutila, da se jo njegovi prsti dotikajo drugače. V kuhinji si je pripravila kavo, črno in grenko, kot tisti večer, ki jo je še vedno držal za roko. Odprla je okno in vdihnila vonj mokre ulice, ki se ji je ujel v nosnice. “Avrai bisogno di qualcosa da dire,” je ponovila verz iz pesmi Fabrizia […] Read More
0 comments