“Se kdaj nasmehneš, ko prebereš, kar sem ti napisala?”
To vprašanje je viselo med njima kot par kapljic, ki omahujejo na robu strehe, preden se odločijo pasti.
Pisala mu je v valovih. Ne vsak dan. Včasih jo je popadla potreba po tišini, umiku, drugič je besede izlila kot kavo čez rob skodelice – po nesreči, a z namenom. Sporočila so prihajala neredno, kot poletne nevihte.
V sporočilih ni bilo vprašanj, ki bi terjala odgovore. Bila so kot pisma, izgubljena v času. Kot pošiljke, za katere nihče ni vedel, ali bodo sploh kdaj prispele.
»Danes sem spet razlila nekaj čustev,« mu je nekoč zapisala. »Tokrat sem bila bolj pogumna. Morda celo preveč. Morda boš moral sezuti čevlje, ko jih boš bral – ker je voda že do gležnjev.«
On jih je prebiral počasi. Kot da vsaka vrstica potrebuje svoj dih. Včasih je obstal pri eni sami besedi, kakor da stopi skozi skrivni portal v drugo vesolje. Drugič jih je preletel vse naenkrat in zmeden obstal – prepojen z njenim notranjim monologom, za katerega ni prosil, a je treščil vanj, kot neurje.
Ni ji vedno odgovarjal.
A včasih se je zasmejal. Tiho, skoraj sramežljivo. Kot otrok, ki najde risbo iz preteklosti in si ne upa priznati, da je vanjo še vedno ujet.
»Tvoje besede niso reka,« ji je enkrat napisal. »Bolj so kot poletna ploha. Presenetiš. Omočiš. In nato posiješ skozi svojo lastno prosojnost.«
»Tvoje besede niso reka,« ji je enkrat napisal. »Bolj so kot poletna ploha. Presenetiš. Omočiš. In nato posiješ skozi svojo lastno prosojnost.«
Ni vedela, kaj jo sili, da piše.
Morda upanje. Morda navada. Morda želja, da ga vsaj ena njena misel doseže. Kot sled stopala v mokrem pesku. Krhka. A resnična.
»Nočem, da utoneš,« mu je nekoč priznala. »Samo… rada bi … Ne vem točno, kaj bi rada. Nekaj pač. Kot takrat, ko te kaplja po nesreči zadane, a ne zameriš. Ker veš, da si bil nekaj sekund bližje nečemu pristnemu.«
In on?
Nekega večera, brez posebnega razloga, ji je poslal samo eno vrstico:
»Danes sem si sezul čevlje. In stopil v tvojo poplavo. Hvala, da nisi nehala pisati.«
Tiste noči ni pisala ničesar.
Samo spala je. Z nasmehom.
Ker je vedela, da si je nekje, tam čez neizgovorjene besede, nekdo le rahlo zmočil stopala. In ostal.
2 comments