Tiste noči je luna sijala z nenavadno močjo. Z morja je med antične zidove koloseja nosilo vonj po soli, morskih algah in poletju. Melodija morskih valov je ustvarjala orkestralno podlago zvokom klavirja, ki so ga ponesli v drug svet. V zraku je čutil njen vonj, kot bi ga luna sama prinesla čez morje.
“Luna mi je nocoj prinesla tvoj vonj,” ji je napisal.
Ona je doma, pod isto luno, razmišljala o njem. Njegove besede so jo presenetile in razveselile in za trenutek prestrašile. Zdelo se ji je neverjetno, da lahko toliko čuti do nekoga, ki ga srečuje le redko. A globoko v sebi je vedela, da je ta povezanost nekaj posebnega, nekaj, česar ne doživiš v vsakem življenju. Včasih jo je bilo strah, da bo s svojo iskrenostjo ali kakšno nerodno opazko prekinila to krhko nit med njima.
Zadržala je dih. Ne zaradi besed, ampak zaradi načina, kako so besede prišle. Nenapovedane. Čiste. Kot sapica med poletno nevihto. Sedela je ob oknu, z zavesami napol odprtimi in z glasbo, ki jo je pomirjala. In vendar je nekaj v njej je zanihalo. Nežno, a globoko. Začutila je potres, za katerega ni točno vedela, ali ga je povzročilo njeno srce ali narava.
Včasih je tako zelo čutila, da jo je bilo strah. Kako je mogoče, da jo nekaj tako dotakne – od nekoga, ki ga je v resnici srečala le nekajkrat? Morda je bila res kriva luna. Morda je bila glasba, ki jo je poslušala pred spanjem. Morda preprosto to, da sta se našla v nekem prostoru, kjer si nista dolgovala ničesar – in sta si prav zato upala biti nežna.
Njegove besede so bile kot šepet čez morje. Napisane sramežljivo, nerodno, a s toplino, ki jo je pomirjala. Rekel ji je, da si želi, da bi bila tam. Da posluša valove. Da igra klavir. Da je noč mehka in polna nečesa, česar se ne da razložiti – le občutiti.
Ko je pogledal na telefon, ga je tam pričakalo njeno sporočilo. Toplo, iskreno, skoraj sramežljivo. Njene besede so ga ponesle, kot bi ga valovi dvignili nad vsakdan.
S strahom mu je zapisala, da je tudi ona gledala luno, ki jo vedno znova spomni nanj. Priznala je, da zaspi z njim v mislih. Da je to nekaj, česar ne razume povsem. Da je neobičajno, a lepo. Da se ji včasih zdi, kot da si ga je izmislila. Iz svojih besed. Iz svojih želja. In da jo je strah, da bi z občutki vse skupaj pokvarila. On pa ji je vedno znova pisal: “Vse mi lahko poveš. Vedno.”
Oba je prežemal strah. Da bosta narobe razumljena. Da bosta rekla preveč ali premalo. Da bo kak stavek presekal nit. A ta nit je kljub vsemu vzdržala. Tanka, a močna. Kot sled lune, ki jo pušča na mirni gladini morja, tik pred vzhodom.
Oba je prežemal strah. Da bosta narobe razumljena. Da bosta rekla preveč ali premalo. Da bo kak stavek presekal nit. A ta nit je kljub vsemu vzdržala. Tanka, a močna. Kot sled lune, ki jo pušča na mirni gladini morja, tik pred vzhodom.
Ko je odložila telefon ji je v srcu ostal mehki odtis. Dovoljšen, da je vedela, da nekje tam, pod istim zvezdnim nebom, nekdo misli nanjo. In da je to dovolj. Za zdaj!
Njuni pogovori so postali njuno zatočišče. Ko je on pogledal na telefon, je najprej iskal njeno ime. Tudi ona je delala enako. Oba sta čutila, da sta v sozvočju, čeprav sta si bila včasih tuja. On ji je priznal, da ga je strah, da ga ne bo razumela, da bo rekel kaj narobe. Ona je razumela, saj je tudi sama včasih dvomila vase. Ker napisanim besedam manjka obraz. In pogled in tista bližina, ki loči iluzijo od resnice.
Včasih se ji je zdelo, da je vse le plod njene domišljije. Pa vendar je bil resničen. Nekje tam, pod istim zvezdnim nebom nekega poletja, je nekdo mislil nanjo. Ko je odložila telefon, ji je v srcu ostal občutek topline, nežnosti in tistega posebnega sozvočja, ki ga ne najdeš vsak dan.
In tako sta, vsak na svojem koncu sveta še naprej tkala svojo zgodbo – zgodbo, ki je bila morda res tiha, a je v sebi skrivala nekaj čarobnega.
2 comments