Začutiš ga. V tem, da nenadoma potrebuješ odejo. In jakno. Da zrak postane vlažen, z vonjem po padlem listju in nečem otožnem. Kot a-mol. Začutiš ga v tesnobi, ki se naseli v misli. Oktober je kriv za težke misli in cmok v grlu.
Oktober je a-mol, tisti tih, podkožni ton, ki ga prepoznaš po tem, da ne zahteva aplavza, samo prisotnost. Ko stopi čez prag, se zrak nekoliko ohladi in se spomin obrne navznoter, kot list, ki se potiho prebarva v toplo. Čez dan je še mogoče igrati, da se nič ne spreminja, zvečer pa, ko se okno zamegli od diha, priznanje samo pride in se usede na rob postelje: tukaj sem, pove, in ti boš morala z menoj – ne zaradi jeseni, temveč zaradi meseca, ki ima vgrajeno hrepenenje, naravnano na a-mol, kot star klavir, ki ga nikoli zares ne uglasiš, ampak ga puščaš, da igra v neki čudni rahlo boleči disonanci.
V teh dneh hodim bolj počasi, skoraj šepetavo. Ulice so zglajene od dežja, luže utripajo kot utrujene zenice, v katerih se razrastejo semaforji, naključne svetilke, obljube, izrečene na pol in prelomljene do konca. Včasih si domišljam, da je vse to le dolga, razpotegnjena kadenca, neodločna med vrnitvijo in odhodom, a ko v kuhinji zadiši po jabolkih in cimetu, tisti sladkobni tolažbi, ki se ji oktober ne zna odpovedati, vem, da je to glas, ki ga ni mogoče preslišati: vonj po koncu, ki je obenem začetek pogrešanja. Zlažeš se, če rečeš, da se te ne tiče; vse se te tiče, kadar je dan krajši od stavka, ki ga poskušaš izreči, pa ti zmanjka svetlobe.
Nekoč sem verjela, da se da tišino prelisičiti s seznamom opravil. Da se da zapolniti razpoke z opravki, jih zabetonirati z obkljukanimi kvadratki, a oktober ima izurjeno roko, izbere noč, ko se žaluzije v sobi počasi prevesijo v črtovje, in skozi tiste tanke bele črte, v katerih se prah iskri kot drobna partitura, piše melodijo, ki jo že znam, pa jo še vedno poslušam, ker drugačna ne znam biti. Na mizi stoji skodelica kave, na polici ob knjigah leži stari šal v katerega je še vedno rahlo ujet njegov vonj, ko ga je tistega večera vzel med dlani in me potegnil k sebi. Ostal je, ker so nekateri predmeti bolj vztrajni od ljudi. V šalih se zadržujejo vonji, v vonjih so prgišča pokrajin, in v teh pokrajinah hodiš vedno sam, četudi prisegaš, da si že zdavnaj odložil vsak spomin, ki bi te utegnil prepoznati.
Mesto je v oktobru prijazno, a brez obljube, kakor prijazen obraz nekoga, v katerega se ne boš zaljubil. Postaje šepetajo imena, ki so nekoč nekaj pomenila, zdaj pa odmevajo le še kot strokovne opombe v dnu strani knjige. Ljudje se drenjajo pod dežniki, govorijo o vremenu z isto resnostjo, kot so nekoč govorili o večnosti. Morda je to odraslost, misliti, da je nebo le nabor stanj in da nobeno ne traja. Morda je to malodušje, prepričanje, da se iz ničesar ne da več izluščiti pesmi. Vseeno poslušam: kako avtobusi vzdihujejo ob pločnikih, kako trole praskajo po zraku, kako se tik ob meni razlije vonj mokrega volnenega plašča, in se spomnim, da je telo arhiv, ki zmore biti natančnejši od uma. Telo si zapomni a-mol kot rahlo zatekanje misli, srce se odzove z občasnim preskokom v ritemu jeseni.
Zvečer, ko potegnem rolete, postane soba oder za domačo verzijo resnice. V teh urah bi človek najraje verjel, da je kriv mesec, ali luna, da je kriva statistika oblakov, ne nek včeraj, ki je bil malo premalo ali malo preveč. Oktober je ogledalo: namesto da bi razsojal, razčleni, kako si pil prehitro, govoril prepočasi, kako si nasmehe nosil kot prgišča semen in nato presenečeno ugotovil, da iy njih nič ne zraste. Kako si bil hvaležen za drobne milosti (sprehod, ki se zavleče, ramo, ki ne sprašuje), pa si jih vseeno podcenil, ker si vnaprej slutil konec in ga videl kot ponižanje, ne kot obliko jasnosti.
V oktobru se naučiš druge mere za čas. Ura ne meri več z zmago kazalcev, temveč z utripi luči v soseski, ki se zdaj prižigajo, zdaj ugašajo, kot tiha morsejeva abeceda brez smisla. Učiš se brati te signale: okno, v katerem nekdo polaga sveže rjuhe; okno, za katerim nekdo prepisuje recepte iz maminega zvezka; okno, kjer gori ena sama nočna svetilka in se pod njo krči figura, ki je prav lahko tvoja lastna, če jo gledaš predolgo. Ni osamljenost kazen; osamljenost je akustika, v kateri bolj čisto zazveni, kaj je ostalo od melodije, ko so odšli glasovi.
Včasih si rečem, da sploh ne pogrešam nje,ga temveč zgolj tisto posebno temperaturo pogovora, v katerem je bilo mogoče dihati preprosteje, brez napora dokazovanja; drugič priznam, da pogrešam natanko njega, ne idealiziranega, ne popravljenega prepisa, temveč njegovo nepravilno smejanje, način, kako je popravljal uro, kot bi hotel prekriti drobno vznemirjenost, ki ga je izdala. Potem se spet umirim in si dopovem, da je to le a-mol: oblak, ki se rad pretrga ravno nad krajem, kjer stojiš, dež, ki pada postrani in te zmoči kljub največjemu dežniku. Roka, ki zagrne zavese, drugo uro pa jih povleče narazen in te pusti, da si sam s polovično sliko.
Ko noč popolnoma preide v svoje, zapišem the nekaj vrstic, v resnici ne zato, da bi jih kdo prebral, temveč da postanejo posodice za to jesensko melanholijo, ki se rada razliva, če je ne poloviš v dlani. Vem, da ni odrešitve v besedah, a vem tudi, da brez njih ostaneš brez mostu, po katerem bi lahko prečkal iz včeraj v jutri in če je most zgrajen iz a-mola, še toliko bolje, ker ne obljublja ognjemeta, obljublja pa, da te ponese čez in da ti bo na drugi strani mogoče ponovno dihati polno.
Zato, ko zjutraj dvignem žaluzije in najprej v sobo pritečejo črte svetlobe, nato pa zrak, v katerem plavajo drobni delci, drobni čarobni prah prah, nikogar ne obsojam. Oktober je pač tak: rahlo otožen, melanholičen, z vonjem po koncu in pogrešanju, pa vendar, če prisluhneš dovolj blizu, v njem utripa komaj zaznaven obet, da se bo po tej dolgi kadenci nekje le zgodil miren, skromen dur. Kot ogreta dlan na skodelici, ki jo držiš, da si ogreješ dušo, in končno razumeš, da je ta oktoberski a-mol po svoje kot rahlo vlažen objem, ki te opomni, da se vse nekje začne in vse nekje konča in da si, kljub melanholiji in dežju, še vedno tu, ujet v svoje misli in jesenski a-mol.
0 comments