Oktober je kriv

Čuden veter piha zunaj. Tak, ki ziblje semaforje in z dreves otepa prvo porumenelo listje. Tak, ki čebelico Majo priganja spat in poje uspavanko metuljem z od življenja polomljenimi krili. Tak čuden veter, ki diši malce po minljivosti in veliko po odhajanju. Veter, ki prinaša vonj po spominih. Oktober je kriv za melanholijo. In krvava luna morda…

Nekdo mora biti. Na nekoga smem kričati, da je kriv za čuden občutek v prsih. Jesen pač taka je. Čudovita, a otožna. Kot dama, ki ve,da ji iz prsi izteka življenje in se za slovo odpravi na ples v najlepši opravi. V najbolj bleščečih in pisanih oblačilih. Taka je jesen. Polna spominov in obžalovanja. Obžalovanja, da ni bilo več rojstnih dni. Da ni bilo več – preprosto zgolj – dni. Obžalovanja, da ni bilo še več objemov in besed… Več zaupanja. In potem je konec. Zgodi se tema. Rojstni dnevi in praznovanja ostanejo spomin. Žgoč, kot konica razbeljenega kopja, si mislim.

Smrt je bolečina živih, pravijo. Mrtvi odidejo. Živi smo tisti, ki skušamo zakrpati luknjo v srcu. In z leti, ki minevajo, je vse več lukenj. Vse več imen v imeniku, ki nimajo več naslovnika. In fotografij, ki izgubljajo živost in se spreminjajo v mrtev obledel papir. Dokler na koncu smrtnim ranam ne podležemo tudi sami. Ja… Odhajanje je bolečina tistih, ki ostanemo…