Nekoč

1 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Velik del svojega življenja sem preživela na kmetiji. V majhni vasici, kjer je soseda vedno naredila nekaj krožnikov mlečnega riža več, ker je bilo jasno, da se bo priklatil kateri od sosedovih mulcev. Pri sosedih je pač vedno boljše, kot doma. Robutanje ravno dozorelih češenj je bila pač vaška kultura in stari so nas preganjali bolj iz folklore, kot zares. Zvonci na vratih so bili sami sebi namen. Pa da je soseda slišala kako fajn melodijo si je sosed naštimal. Ključavnice pa… No, takrat, ko res ni bilo nikogar nikjer in je cela vas bila na žegnanju pri fari, so prišle prav. Sicer smo pa vsi tako ali tako vedeli, kje ima kdo spravljen ključ. Načeloma so bila vrata na stežaj odprta, če je le bilo dovolj toplo, ali ni bilo prevroče. Vsi smo o vseh vedeli vse in večjih sprememb, razen na novo priseljenih ali odseljenih sveže poročenih, ni bilo. Nekaj najbolj normalnega je bilo poklepetati s sosedi in – jasno, za nekatere tudi to – obrekovati. O čem pa naj se človek pogovarja, kaj ne. Vreme se vendarle že tedne ni spremenilo in razen novega voza posušenega sena in nekaj okopanih njiv, večjih novosti ni bilo. “Vreme se je pa kar napravlo,” pa z dnevi in tedni tudi postane precej obrabljena fraza. IMG_7000

In potem sem se preselila v mesto. Na vasi me ni bilo strah sredi trde teme pešačiti skozi gozd, čeprav se je zgodilo, da je naokrog sem in tja prihlačal kak medved. V mestu me je strah ustaviti sredi noči pri rdeči luči na semaforju, če je na drugem pasu ustavil avto razigranih mulcev. Srce se mi ustavi, ko zazvoni zvonec na vratih. Pa ne tisti spodaj na vhodu v blok. Tisti še nekako gre. Ga lahko ignoriram.  Ampak ta zgoraj, pred vrati. Takoj začnem razmišljati, kdo stoji za čudno lečo na kukalu in sluti, da sem se potuhnila in prisluškujem dihanju. Vsakič znova pomislim, da živim v premajhnem bloku in da bi se raje v nekem gromozanskem kompleksu zlila v popolno anonimnost. Kaj če obtičim v dvigalu z nekom, ki ga ne poznam. Kaj če bo pred vrati stal nekdo, ki ga ne poznam in ne bo hotel oditi – kot tiste jehove priče, ki se jih človek ne more rešiti, kljub vsem možnim argumentom. Groza me je, da bi morala kdaj postati nesramna in komu povedati kar mu gre. Vzgajali so me v prijazno punco. In kaj če se kdaj pred vrati pojavi tisti starejši možakar iz dvigala, ki ne zna preceniti kje se začne moj osebni prostor in me vedno znova stisne v kot s svojim besedičenjem, da se skoraj zadušim v lastnih mislih. Vedno znova me namreč spomni na hrčka. Tistega, ki neumorno vrti svoje kolo v kletki, tako kot ta možakar besede. In kaj če nekoč, ko me bo spet neumorno vabil na kavo in znova in znova preslišal moj ne, bruhnem v smeh? IMG_6976Mesto je čudno, veš. Skozi leta sem se sicer navadila na mrke poglede in ljudi, ki ne pozdravijo. A vseeno se mi zdi nenavadno in nenaravno. Ampak skozi leta se človek nauči videti tudi lepe stvari mesta. Bližino vsega, tople poletne večere polne vrveža, čarobni december obsijan z lučkami, kuhano vino s prijatelji. Vidiš, tega pa na vasi ni…

 

Preberi več:

Kult posvečen Leonardu Cohenu

Oktober je kriv

what people say

1 Comments

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *