Lahko bi rekla, da je bil povsem običajen večer, pa ni bil. Lahko bi rekla, da je bil samo še eden v vrsti mnogih, ki utonejo v pozabo. Pa ni bil. V žepu me je tiščal zmečkan list papirja. Z nekaj besedami, ki sem jih hotela poslati. Na mizi je ostala ovojnica z napol napisanim naslovom in prilepljeno znamko.
Tisti večer so bile moje misli težke kot oblaki, ki so sedli nad mesto in temne kot mrak, ki se je spustil na ulice. Odšla sem od doma peš. Da si zbistrim misli. Začelo je deževati osamljene kaplje. Sem in tja kak pršec. Hladen, moker opomnik, da se bliža pomlad. Dišalo je po odjugi. In nekaj osamljenih umazanih kupov snega je nakazovalo, da je bilo nedavno še vse pod snežno odejo.
Med hojo se mi misli vrtinčijo, kot tornado. Tako močno, da pozabim na okolico. “Bu!” Je zakričal majhen okrogel mož. Naravnost v moj obraz in se na široko nasmehnil, navdušen, ker sem se zdrznila. Menda je začutil, da moje misli potrebujejo prizemljitev.
Skodrani nekdo je hodil nekaj korakov pred mano. Skoraj enak, kot on. Le kuža ob njem ni bil pravi. In on ni bil pravi. Njegovi koraki so bili pretrdi, bil je previsok, premlad, pre-drugačen. V želji, da ga po dolgem času vidim, so me oči skoraj prevarale.
Mokri koraki in dež z vonjem po aprilu so me pospremili po poti ob reki. “Vidiš, tam kjer je tisto desno okno, tam je moj brlog. Tam živiva osamljeni jaz in moj medvedek,” mi je z nasmehom nekega toplega junijskega popoldneva pripovedoval moj najljubši pisatelj. Tisti večer je bilo njegovo okno temno. Pobegnil je nekam na sever. Pisat nov roman. “Nihče več ne piše pisem,” sem pomislila z nasmehom, medtem ko mi je v mislih prevale delal Šostakovičev valček. Sposodila sem si naslov enega njegovih romanov.
Pozabili smo nalivna peresa in pisala imamo samo še za podpise na uradnih dokumentih. Pozabili smo naslove in hišne številke. Elektronska pisma so odnesla vznemirjenje čakanja in draži. Postala so brezosebna in hladna. Sama pa vendarle tako zelo pogrešam vonj papirja in parfuma, ki se je zataknil v pore hrapave površine.
Tudi sama ne vem kdaj sem nazadnje napisala pismo. V mojem predalu leži kup pol in celo pečatni vosek in pečat s prvo črko mojega imena. Le naslovnika ni. Nikogar, ki bi z nasmehom pričakoval nekaj na roko napisanih besed. Ker pisma so baje precenjena.
Odšla sem domov. S hladnim marčevskim dežjem z aprilskim vonjem na obrazu. Sedla za mizo. Pograbila pole recikliranega papirja in začela pisati. Njemu, ki je odšel. Njemu, ki mu nisem uspela reči, da ga imam neizmerno rada. In njej, ki sem jo pozabila vprašati kakšen je bil njen svet, in so mi ostali v spominu samo majhni drobci nje. Pa tudi njemu, ki živi na drugem koncu mesta in se kar ne najdeva. In morda je kakšna beseda padla v košaro branjevki, ki prodaja suhe šopke cvetja pod arkadami ali pa morda kralju ulice, ki stiska pod roko šop časopisov. Napisala sem vse tiste besede, ki sicer ostajajo v srcu, ker so pretežke za elektronsko sporočilo. In nato sem sedla k stari škatli za čevlje, ki je odšla z menoj pred več desetletji in skriva toliko besed, da je njena teža neprecenljiva.
Začela sem brati spomine, napisane z nečitljivo pisavo. In vmes je bilo tisto s preprostim stavkom osnovnošolske ljubezni. Stavkom, ki je takrat vzbujel ogorčenje, danes pa nasmeh: “Bi hodila z menoj?” In nisem si mogla pomagati, da se ne bi prašala, če je fant našel tisto, ki je odgovorila z: “Da” In nato sem tisto zmečkano slabo vest iz žepa vrgla v smeti in poslala sms. Ker morda pa danes svet vendarle ne razume več romantike pisem.
Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia
Maj 2018
0 comments