Orkester je čarobna tvorba. Kot ogromen organizem, sestavljen iz drobnih nevidnih nitk. Tisti, ki ste pogledali film Avatar, boste vedeli o čem govorim. O tistem drevesu, na katerega se povežejo vsa bitja planeta. Z drobnimi nitkami. In se začutijo. 
Dirigent je drevo. Nekdo, ki razporedi energijo med maso instrumentov in ljudi. Nekdo, ki vzame kričanje violinam in ga preda čelom. Nekdo, ki ljubezen iz strun viol pošlje pihalom ali odvzame bes trobentam in ga položi na opne bobnov… Orkester je nekaj tako čudovitega, da se včasih težko ubesedi. Že, ko sem bila majhna, sem sanjala o tem, da bi nekoč bila del takega sestava. In ko sem hodila na operne in baletne predstave, so me ob prvih zvokih uverture, oblile solze. Zvok orkestra se mi je zdel tako čaroben, mogočen in lep, da vse te lepote duša preprosto ni prenesla…
In kasneje, ko sem že bila članica orkestra, se mi je še vedno zgodilo, da so me sredi igranja oblile solze. Da me je dušilo od vsega lepega. Od lepote glasbe, drhtenja strun pod prsti ali vibriranja lesenega ljubimca ob katerega sem se privijala. Tudi tokrat ni bilo nic drugače. Kljub temu, da sem v novo sezono vstopila s strahom in nezaupanjem. Morda pomaga moja veščina, da v vseh ljudeh najprej poiščem lepo in dobro. In se jih naučim imeti rada, ne glede na govorice in zgodbe.
In tudi letos… Vsakič… Še dneve po koncertu ne znam sestopiti iz tega glasbenega Olimpa. Ostajam tam med bogovi glasbe in podoživljam vsako sekundo. Vsako noto. Vsak vibrato. Vsako frazo. Tudi tiste zgrešene in popolne trenutke. Nekdo mi je namreč po enem od koncertov, ko sem malce kritično dejala, da bi se dalo tudi boljše, ker vedno se da boljše, povedal zgodbo o menihih, ki tkejo tako čudovite preproge, da na vsaki naredijo napako. Samo zato, da se ve, da je človeško in ne božje delo. Napake so pač človeške….
Naj bo tale moj zmedeni zapis zahvala. Maestru, prijateljem, glasbenikom. Vsem tistim, ki vsaj včasih, četudi samo za eno drobno sekundo, začutite tako kot jaz… Nekaj zmede. Nekaj topega v grlu. Kako solzo ob posebno lepi frazi in hkrati strah, da bi le te zameglile pogled na note. Hvala….
0 comments