Nekdo mi je nekoč rekel: “Ne moreš videti kako lepa je gora, če stojiš na njenem vrhu.” Njegova pripomba se je nanašala na moja trmasta stališča v smislu: “Jaz imam vedno prav. “
Gotovo si kdaj, medtem ko si ob kavi klepetala s svojo najboljšo prijateljico, ošinila mimoidočo in pomislila: “Kako lahko to grdobo natakne na stopala. Kje je našla to šminko?! Izgleda, kot da je ravno iz nočne izmene na ulici.”
Ljudje smo nagnjeni k obsojanju in iskanju napak na drugih. Svojih ne vidimo. In ne pomislimo, da nas na drugih morda najbolj motijo ravno naše napake, le da tega ne priznamo. Ne dopuščamo, da bi nam kdorkoli predstavil svoj vidik, ker je seveda vsaka drugačna in druga perspektiva napačna.
V zadnjem času, ko se družim z ljudmi iz popolnoma različnih svetov, vse bolj opažam, kako ljudje nenehno iščemo razloge za obsojanja. In neizmeren bes me popade, ko mi nekdo reče: “Pa kako si lahko njegova prijateljica, če je pa tak kreten?” Na vprašanje, kako to ve in kako dobro dotičnega pozna, ponavadi dobim odgovor: “Saj ga ne poznam, samo slišal sem.” Zabolijo me take besede. Počutim se, kot da bi jih nekdo rekel meni. In o meni. Ponavadi odgovorim: “Saj veš, kako pravi stari pregovor “povej mi s kom se družiš in povem ti, kdo si”. Po tvoji logiki sem kreten tudi jaz in nenazadnje tudi ti, ker si moj prijatelj. In če sva že pri tem, ne veš kaj se skriva za obnašanjem ali dejanji osebe, ki jo obrekuješ. Morda stiska. Morda grozljive življenjske izkušnje in drugače ne zna. Morda pa je vse samo napihnjeno iz strani nekoga, ki se prav tako skriva za svojo preteklostjo. In ponavadi privlečem na plano nekaj svojih razlogov zakaj sem takšna. Čudna. Na koncu dobim… Tišino. Ali pa: “A lahko o tem kdaj drugič?”
Pred dnevi sem v nabiralnik Facebooka dobila jezno sporočilo fanta, ki ga je zmotila neka moja fotografija. Fant je iz tujine. Ne zna slovensko. Njegova edina informacija je bila dotična fotografija, ki si jo je seveda razložil v skladu s svojimi izkušnjami, moralnimi prepričanji in vzgojo. Prva reakcija je bila bes. Nato me je preplavila žalost. Tista iskrena. Kako si lahko nekdo, ki me ne pozna fotografijo na kateri objemam prijatelja razlaga kot vulgarno, češ: “Poročena si, kako lahko?”
Ljudje takšni smo. Ne pomislimo, da ima vsaka zgodba ozadje in da ima vsak človek preteklost. Pogledujemo izpod čela in si mislimo svoje. Zgražamo se nad tem, kako se nekdo oblači. Nad tem, ker se nekdo na ves glas smeji. Zgražamo se nad drugačnim glasbenim okusom. Ker nekdo posluša komercialno glasbo ali gleda drugačne televizijske serije. Zgražamo se, ker nekdo prebira drugačne časopise, knjige ali verjame v drugačnega boga. Nagnjeni smo k iskanju napak pri drugih. Svojih pa ne opazimo. Ker, kot rečeno, stojimo na tistem hribu, ki bi ga radi videli, pa tako nimamo prave perspektive.
Sama sem vedno spadala med tiste “ta čudne “ za katerimi so se obračali in šepetali. Vem, kakšen je občutek, če živiš v svetu, za katerega se ti zdi, da ti ni prav in da ne spadaš v ta prostor in čas. Morda so me ravno te izkušnje naučile sprejemati ljudi, ki se jim zdi “danes” pretesen in “tu” preozek. In dokler ne znamo brati misli in videti, kaj se skriva v dušah drugih, nimamo pravice soditi. Ker smo sami ravno toliko ekscentrični in na trenutke nemogoči, kot vsi ostali. Le da tega ne opazimo, ker nam je to vsakdanje in znano. Ampak na koncu ljudje vidimo, kar želimo videti. Slišimo, kar želimo sišati in smo včasih tako zelo egocentrični, da ne priznavamo nobene druge resnice razen svoje.
1 comments