Moji idoli odhajajo. Počasi. Potiho. Sem mar zato stara, če tu sedim s kozarcem vina in v slušalkah s tistimi večnimi melodijami, ki spominjajo na poletne večere, ko smo se še brezskrbno zibali globoko v noč. Še vedno čutim z energijo nabiti zrak, ki je drhtel nad gnečo pregretih teles in se odbijal med zidobi Križank in se odbil proti oblakom in se razlil po mestu. Med ulice, do oken, ki so se se na stežaj odprta borila proti poletni vročini. Od asfalta mesta je puhtel vroč zrak, ki se je zažiral vanj ves dan. Pomešan z vonji. Bil je človek, ki je s koncerta odšel zadnji. Vsaj tako se je šalil. Ko so se kazalci že obrnili čez čarovniško uro, je ponavadi rekel, da naj se počasi odpravimo domov, ker ne zgleda, da gre on prvi. Njegovih pesmi ni zgolj za en večer… Njegovih pesmi je za večnos… Besed, ki so tako močne, da se človeku zapišejo v vsako molekulo. V vsak košček telesa. Če le dovoliš, da ti pride blizu, začutiš vso bolečino, strast, ljubezen… vso paleto občutij, ki jih premore vesolje. Malo je takih. Malo je poetov, ki znajo z malo besedami povedati vse.
Kot sem nekoč zapisala. Po nekem spomladanskem koncertu, takrat ko je nastal Blues v moji glavi:
Priča o vasi Ladačkom, Ne volim januar, Jednom su sadilli lipu … Samo nekaj naslovov in besedil, ki so tako močna, tako polna življenja in nekih izkušenj. Trpka in sladka hkrati. Toliko nekih trenutkov in čustev je v tej glasbi. Toliko nekoga. Toliko slehernika, da so mi besede, ko sem skušala odgovoriti na vprašanje, čemu solze, ostale v cmoku v grlu. Krivila sem čustveno naporen dan. Krivila sem spomladanski dež, ki je popoldne, z grmenjem in pompom, spiral sveže zelena drevesa. Krivila sem, meni tako ljube, spomladanske oblake. V resnici niso bile krive dežne kaplje, niti oblaki ali nedelja. V resnici je krivo samo moje srce, ki včasih dovoli, da nekatere besede vstopijo nepovabljene in se zapičijo nekam globoko v srce, kot košček ogledala Ledene kraljice, ki se je zapičil v Kayevo oko. Človek niti ne ve, kdaj se zgodi. Samo spreminja se. Tiho in neslišno, komaj opazno se spreminja. In besede zlezejo pod kožo. Tako, kot ljudje. Ko najmanj pričakuješ. Ko spustiš zaščitne ograje ali pozabiš popraviti letev zadnjih vrat, ki so ostala polomljena po zadnjem krutem odhodu nekoga, ki se je nenadoma odločil postati preteklik in je krhka zadnja vrata srca, v ihti zaloputnil za seboj, da je odletel košček. In v minevanju časa in lizanju čustvenih ran, pozabiš na tisto malo čustveno razpoko v zadnjih vratih srca. Ali pa preprosto pustiš. Da lahko, kot bi dejal Leonard Cohen v eni svojih pesmi, skozi razpoko posije malo svetlobe. Da ne ostaneš v temi. Vidiš, točno tako se je zgodilo… Točno tako se je Đorđe zavlekel, med na videz popolnoma nenevarnim urejanem fotografij, v moje solze.
In če me vidiš s slušalkami in solzami, ne bom priznala, da mi je prišlo do živega. Da sem znova podlegla njegovim besedam. Krivila bom neobstoječo alergijo na trave in cvetje. Na potonke in jasmin. In bezeg. Ali pa bo zagotovo kriva čudna sestava maskare, na katero skoraj zagotovo nisem občutljiva. Krivila bom veter, ki ne bo pihal. Polno luno morda. Nikakor pa ne bom priznala, da so krive njegove besede, rezki toni klavirja ali božanje hropečih zvokov čela. Ne bom priznala. Nikakor. Ker kozoroginje ne jočemo.
1 comments