Kako se lahko človek zaljubi v osebo, ki je nikoli v življenju ni srečal? In so edine informacija fotografije na socialnih omrežjih?
Šteje za prah več kot polovico mojih let. Leta me posluša v radijskem etru. In me nato poiskal na Facebooku. V njegovi glavi je zgodba sestavljena. Odločen je, da bom njegova in pika. Napisal je, da včasih prebedi vse noči, ker da ga moj glas pomirja. Ure in ure lahko presedi ob youtubeu in posluša moje stare pevske poskuse. Nato je zbral pogum. »Vse že vem,« je dejal. Preselila se bova nekam stran od ljudi, ker želim, da si samo moja. Ko bi ti šla v službo, bi ti jaz pripravil kosilo in obratno. Pohvalil bi te, kako je dobro. In nato bi se ljubila dneve in noči. Vse že vem. Tudi to, da bom nekoč kupil barko, ker imaš rada morje. In potem bi te za konec tedna odpeljal nekam daleč. Na Reko ali pa na. Veš, zdaj delam in bom kupil avto. Mercedesa. Ker je dober in varen avto. Z njim bom prišel pote in ti se boš zaljubila vame. Ker vse punce vedo, da je Mercedes res dober avto.« Moj argument, da nekako ne padam na pločevino, ga je popolnoma vrgel iz tira. »Punca, ti resno nimaš okusa. Kako ne veš, da vse ženske cenijo drage avtomobile!?«
Moj argument, da nekako ne padam na pločevino, ga je popolnoma vrgel iz tira. »Punca, ti resno nimaš okusa. Kako ne veš, da vse ženske cenijo drage avtomobile!?«
Zgroženosti, ki je sledila, ko sem mu razložila, da me veliko bolj fascinirajo fantje, ki berejo knjige, hodijo v gledališče, se ukvarjajo z glasbo, umetnostjo in kreativo, potujejo in spoznavajo svet, se ne da opisati. »Kje si pa še srečala koga, ki bi lahko z branjem knjig preživljal kraljico svojega srca?! Jaz ne berem dobro,« je dodal. »Gledam pa veliko dokumentarcev. O vesolcih in vesolju, o tajnih ameriških vojaških bazah. In vem kaj je prava ljubezen, ter kako je potrebno delati s srcem prave dame. Lahko bova potovala skupaj. Bova šla v Bosno, pa potem na Švedsko in v Ameriko.« Tudi dejstvo, da že imam svojega srčnega in da nekako to ni on, ga ni odvrnilo od sanjarjenja o najinem skupnem življenju. Niti moji na trenutke že rahlo grobi komentarji, da imam o takih, kot je on precej trdno izoblikovano mnenje in da ga nikakor ne vidim kot svojega partnerja. »Ženska si. Saj ne veš, kaj bi rada.« je bil njegov odgovor. »Obstaja neka bosanska pesem, ki pravi Moja boš ali nikograšnja. Jaz se bom boril zate do zadnjega diha. Ker za tisto, kar hoče človek imeti, se mora boriti. Odločil sem se, da boš moja. In boril se bom do konca.«
Ima poanto, fant. Vendar ne za vsako ceno. Njegova trditev v resnici drži, vendar ne, ko smo v igri ljudje. Razmišljujoča bitja imamo nenazadnje lastno voljo in se odločamo po svoje. Res je, da se je vredno boriti do izpolnitve svojih sanj. In včasih je vztrajnost tista, ki nas pripelje do skoraj nemogočega
. Ampak dveh svetov, tistega, ki verjame, da je ženska zgolj čudovita pritiklina moškemu, živ nakit, ki ga vsake toliko pokaže svetu in sveta svobodomiselne »Ronje«, ki verjame, da se lahko sama odloči o prav vsaki stvari v svojem življenju, preprosto ni moč združiti. Včasih ženske ne znamo ceniti dejstva, da živimo v svetu, ker se lahko same odločamo kaj bomo študirale, pri katerih letih bomo imele otroke, nenazadnje ali jih bomo sploh imele, kje in kaj bomo delale in kako se bomo oblačile.
Konec zgodbe fanta s facebooka je bil, da je besen stresel name vse živalsko in neživalsko, ko je videl mojo fotografijo na kateri se mi vidijo kolena. Končal je med blokiranimi stiki. Morda bo nekoč dojel, da živi v svetu, kjer imamo ženske enake pravice kot moški. In da so poniževanja prav tako nesprejemljiva. Ampak, kaj jaz vem. Sem samo naivna ženska, ki po mnenju nekaterih moških niti ne ve, kaj hoče.
0 comments