Živela je njegove besede. Ne tako, kot ljudje živijo zgodbe v knjigah ali pesmi, ki jih požirajo v tišini noči. Ne. Ona je v njegovih stavkih dihala. Srkala jih je, kot bi bila žejna po dolgem pohodu čez puščavo. Kot da bi vsaka njegova misel, ki jo je delil z njo, postala drobna kapljica, ki ji ohranja upanje pri življenju.
Včasih so bili to le utrinki. Stavki, ki jih večina ljudi niti ne bi opazila. Odlomek iz dneva, ko ga je razžalostil pogled na starca z rožami v rokah. Zapis o vetru, ki je pihal s severa in spominjal na nek pozabljen kraj. Njene oči so drsele po črkah, a srce … srce jih je znova in znova ponotranjalo, prevajalo v pomen, ki ga ni mogoče zares ubesediti.
Počasi je odkrivala tančice, ki so ga zakrivale. Kot arheologinja, ki z nežnim čopičem odstranjuje prah z dragocene najdbe, da ne bi česa prelomila. Plast za plastjo je spoznavala, kdo je in kaj vse se skriva za na videz nedostopnim obrazom, tistim, ki je celo na fotografijah nosil le redke, zadržane sledi nasmeha.
Velikokrat se je spraševala, kako je mogoče, da pogreša nekoga, ki ga v resnici nikoli ni zares spoznala. Kako lahko telo hrepeni po dotiku, ki ga ni občutilo. Kako srce zatrepeta zaradi glasu, ki ga ne pozna. Ampak njegove besede … te so imele glas.
Imele so ritem. Imele so toploto, ki je segala globlje kot marsikateri pogled.
Včasih jo je bolela ta odvisnost od črk. Kot da ne diha zraka, ampak vrstice, ki napajajo verze, napol razkrite pomene, zamolčane tišine med vrsticami.
Včasih jo je bolela ta odvisnost od črk. Kot da ne diha zraka, ampak vrstice, ki napajajo verze, napol razkrite pomene, zamolčane tišine med vrsticami.
Njegove besede so v njej povzročile nemir, a tudi čudežno pomiritev.
Ko ji je napisal kaj lepega – pa četudi čisto preprosto “razumem” – se je počutila kot cvet, na katerega je po dežju posijalo sonce.
Kot da je vredna pozornosti.
Kot da obstaja za nekoga, ki vidi onkraj njenega vsakdana.
Ni si želela priznati, da ga je začela pričakovati. Kot zarjo. Kot kavo zjutraj. Vsakič, ko je telefon utihnil predolgo, jo je prešinila praznina. In vendar ni želela prositi za več. Ni želela biti breme. Bila je hvaležna že za drobce.
Za črke, ki so jo spominjale, da nekje obstaja nekdo, ki zna v dveh stavkih razgrniti svet.
Morda ga nikoli ne bo zares spoznala.
Morda je bil samo potujoč utrinek, ki je osvetlil nočno nebo njene notranjosti.
Ampak dokler bo lahko brala njegove misli, bo verjela, da obstaja nekaj nežnega tudi onkraj tišine.
In da ni vedno treba poznati nekoga z dotikom, da bi ga čutil z dušo.
0 comments