MED VRSTICAMI

Začelo se je boječe. Z nasmeški in všečki. Ne pogosto, ne vsak dan. Ravno prav, da vsako sporočilo postane pomembno. Da srkata pomen med stavki kot vroč čaj z medom in limono, ki ostane na jeziku še dolgo potem, ko ga ni več. Njej se včasih zdi, da so besede skoraj pretežke, da bi jih izgovorila naglas – zato jih raje misli, v tišini, kjer je lahko bolj pogumna.

Nista si še rekla vsega. In to je dobro. Morda celo nujno. Ker je v neizrečenem več odtenkov kot v izgovorjenem. Ker je v tišini med vrsticami več upanja kot v glasnih razlagah.

Včasih pomisli: »Zaljubljam se v misli nekoga, ki je lahko samo utvara. Privid.« In nato jo prešine: »Kaj pa, če se ljudje lahko začutimo tudi na daleč? Kaj, če je vesolje ustvarjeno tako, da smo povezani z nevidnimi nitmi, utripi metuljevih kril, mislimi, ki premaknejo nekaj, česar znanost še ni dokazala?«

Njene oči se vračajo k njegovim stavkom znova in znova. Včasih, pozno zvečer, ko je svet tišji in srce glasnejše, naredi posnetek zaslona. Ne zato, ker ne bi zaupala, da bo sporočilo tam tudi jutri. Ampak zato, ker je to njena različica spomina. Njena različica bližine. Kot da lahko z dotikom prsta znova prikliče tisti trenutek, ko je prvič prebrala njegove besede. Tiste, ki so jo presenetile, ustavile, raznežile. Tiste, ki so v njej pustile sledi – kot sled prsta na zarošenem oknu.

Včasih jih bere samo zato, da bi se spomnila, kako je bilo, ko je še dvomila, da je on na drugi strani resničen. Ko je še verjela, da je vse skupaj le igra besed in naključij. 

Včasih se ji zdi, da je lažje pogrešati nekoga, ki ga nikoli nisi zares imel. 

Zdaj je bolj zapleteno. Zdaj si želi napisati več, kot bi smela. Povedati, da ji je všeč način, kako razmišlja. Da jo pomirja že to, kako oblikuje povedi. Da se je zalotila, kako ga išče v črkah bolj kot v resničnem svetu. In da jo to straši. Ker se boji, da bi s preveč iskrenosti preplašila nekaj krhkega, nekaj, kar še ni pripravljeno na svetlobo. Da jo je strah, da ga bo s preveč besedami odgnala. Ampak ne napiše.

Namesto tega pošlje v svet misel o dežju. O vetru, ki je odnesel besede. O tem, kako včasih ne ve, ali pogreša njega – ali občutek, da je nekdo tam, na drugi strani zaslona, pripravljen prebrati med vrsticami. In v tej negotovosti je nekaj tolažilnega. Ker še vedno lahko sanja. Ker še vedno lahko upa, da je tudi on tam, nekje vmes, med vrsticami, zadržan, ranljiv, enako prestrašen.

In on odgovori. Na njegov način. Skrivnostno. Dvoumno. Vedno z malo zadržanosti. Malo poezije. Malo dvoma. Kot da je naključje. Slučajnost. Nič posebnega.

In on odgovori. Na njegov način. Skrivnostno. Dvoumno. Vedno z malo zadržanosti. Malo poezije. Malo dvoma. Kot da je naključje. Slučajnost. Nič posebnega.

Včasih se ji zdi, da so njegova sporočila kot odprto okno sredi pomladi. Ne ve, ali naj ga zapre ali vdihne s polnimi pljuči. Besede jo tiščijo v prsih, v želji, da bi planile na prosto, kot popki na drevesih zgodaj spomladi.

Takrat zadrži dih. Ne napiše, kako ji je ob tem zaigralo srce. Ne izda, da je njegove besede prebrala petkrat. Da jo je preplavil tisti znani občutek – mešanica veselja in strahu, upanja in negotovosti. Kot bi stala na robu nečesa novega, a še vedno z eno nogo v preteklosti.

Namesto tega naredi še en posnetek zaslona. Za vsak slučaj. Za tiste večere, ko bo svet spet tišji in srce glasnejše. Za trenutke, ko bo potrebovala dokaz, da je bilo vse res. Da je nekdo, nekje, prebral med vrsticami – in ostal.