Trajalo je. Bilo je počasno, skoraj nerazumljivo razraščanje zaupanja. Najprej je z eno roko odpenjala zaponke preteklosti, nato z drugo zlagala ščite in meče v omaro. Najprej za nekaj ur. Potem za ves dan. Nazadnje so tam ostali za vedno.
Ob njem je postala drugačna. Gola v svoji človeškosti. Pokazala mu je, kako zadrhti, ko jo poboža po tilniku. Povedala mu je, da ponoči ne more spati brez vsaj malo svetlobe. Da se boji višine, a še bolj padca. Da ima včasih občutek, da karkoli naredi, ne bo dovolj.
In on je vse to vzel. Nežno, kot nekaj svetega. Čuval je njeno zaupanje kot svetinjo. Vse do trenutka, ko jo ni več potreboval.
Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga je zaslepila. Ko je videl vse njene plati – tudi temne, neodločene, boječe – mu je postalo lažje, da jo rani. Lažje, da vanjo usmeri bes, ki ga ni zmogel pomiriti v sebi.
Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga je zaslepila. Ko je videl vse njene plati – tudi temne, neodločene, boječe – mu je postalo lažje, da jo rani. Lažje, da vanjo usmeri bes, ki ga ni zmogel pomiriti v sebi.
Začelo se je skoraj neopazno.
Noči, ko ni vedela, s kom je. Ali s čim. Ko je dišal po alkoholu in se ni več smejal – vsaj ne z njo. Njegove frustracije so našle zatočišče v njej. Njegova razočaranja so postala njene brazgotine.
In vseeno je ostajala. Ker je verjela, da ljubezen lahko popravi stvari. Ker je vsakič znova upala, da se bo čudežno prebudil in jo videl tako, kot prvič. Brez pričakovanj. Brez potrebe, da se popravi.
A tista noč je prišla. Kot jo je slutila.
Tista, ko jo je gledal z razbitim pogledom. Njegov obraz je bil v razvalinah. Ona pa je klečala pred njim, bosa, razgaljena, ponižana, in ga tiho, kot že mnogokrat prej, rotila:
»Ljubi me. Prosim te, ljubi me.«
In v tem trenutku je razumela, da to ni več prošnja za ljubezen. To je bil klic po odrešitvi.
Nekoč ji je rekel, da jo obožuje prav zato, ker se ne boji pokazati, kdo je. Zdaj je vedela, da to ni res. Ničesar se ni bal bolj, kot nje – prave, žive, drhteče. Zato jo je moral streti. Zato jo je moral preoblikovati.
»Vzemi se v roke,« si je rekla tisto noč. V jeziku, ki ga je nekoč slišala iz njegovih ust, ko je še znal biti nežen. »Vzemi se resno, dekle. Zberi koščke.«
In tako je vstala. Z roko ob steni, z zadnjimi močmi. S srcem, ki je bilo kot spraskana plošča od vseh tistih trenutkov, ko jo je teptal, obtoževal, ji lepil zmerljivke in vanjo metal ves bes, s katerim ni znal.
Trajalo je.
A na koncu je odšla. Takrat je spoznala, da gre za pravo ljubezen. Ljubezen do sebe.
0 comments