Veš tisti spomenik, pri katerem si mi dal prvi poljub. Tisti, pri katerem je na naju gledalo mesto in so se luči zlivale na najini telesi, kot kapljice dežja. Kjer se je svet stisnil v eno samo točko. Na mesto, kjer so se združile najine ustnice.
Takrat je bilo, kot da se vse okoli naju razpusti in izgubi pomen. Zvoki avtomobilov, nežni šumi mestnih korakov, vonj po sveže pečenih kostanjih in hladen veter, ki se je ovijal okoli mojega vratu, vse to je bilo samo kulisa. V resnici je obstajal le tisti trenutek, tista točka med tvojimi ustnicami in mojimi, kjer je vse, kar je bilo prej, izginilo.
Veš, kolikokrat sem se sprehodila po ulici, kjer sva si dovolila vse. Dovolila sva si biti mlada, malce neumna in malce zaljubljena. Ker za to, da bi bila veliko zaljubljena, je bilo še nekoliko prezgodaj. Kjer sva si dovolila, da sta se dotikala samo najina mezinca, ker se je zdelo, da je še prezgodaj za držanje za roke. In da je to mogoče celo malce neumno. Ampak, zakaj bi bilo karkoli v ljubezni pravzaprav neumno?
Tiste ulice so bile najin oder. Umazani pločniki, pobarvani grafiti na zidovih, razmajani koši za smeti, vse je bilo del najinega skrivnega sveta. Bila sva komedija in tragedija, igra otrok, ki verjameta, da bo svet vedno ostal varen, da se bo vesolje vsakič znova skrčilo, ko se njuna mezinca dotakneta.
In ti si mi tisto noč rekel, da sem malce nora, ker se smejim zvezdam in jih poimenujem s svojimi imeni. Lucija, Samanta, Ronja in ker je med zvezdami tudi kak zvezdec z imenom Aleks ali pa Adrijan. Ali Sergej. In smejal si se, ko sem ti rekla, da poznam kosa, ki mi govori, da mu nagaja njegova žena, kosinja.
Svet je bil tedaj res čaroben, ker sem si ga jaz želela takega, ti pa si mi ga pustil imeti. Najine neumnosti so postale dragocen spomin, ki jih z leti nihče drug ne bo mogel razumeti. Le midva. Zaradi njih sva bila nekaj posebnega, par z lastnim jezikom in lastno logiko.
In potem sem ti na uho rekla: “Zapleši z menoj” in ti si se smeje odgovoril: “Pa saj nimava glasbe!” Ampak kljub temu si me potegnil v objem in začel mrmrati melodijo, ki si si jo izmislil sam. Tvoj glas je vibriral med mojimi rebri tako močno, da sem se morala nasloniti nate, ker me noge niso hotele več držati.
Moj smeh se je mešal s tvojo izmišljeno pesmijo, in v ozadju je šumelo mesto, kot najin orkester. Kdo bi rekel, da čudeži sploh obstajajo? Pa vendar je bil tisti ples, sredi noči, na prašnem pločniku, vse, kar sem kadarkoli potrebovala.
In jaz sem se hihitala vsakič, ko si me potegnil v objem, tako nepričakovano, da se mi je zavrtelo in mi nato ukradel poljub. In potem si se poslavljal eno uro. Vsakič, ko si že odšel in sem ti rekla: “Varno potuj!” si prihitel nazaj po še en poljub.
To poslavljanje je bilo najina navada. Vedno preveč poljubov, vedno preveč besed “srečno” in “vidiva se kmalu”. Kot da bi oba vedela, da neka nevidna ura tiktaka in meri čas do trenutka, ko bo vsega konec.
Se spomniš vseh tistih noči, ko si me igrivo vzel v naročje in mi povedal, da sem tvoja luna. In da me ljubiš v vseh oblikah, ki obstajajo. In jaz sem ti odgovorila, da te ljubim do roba vesolja in nazaj.
Mislila sem, da so takšni stavki neuničljivi. Da ostanejo za vedno v zraku, vtisnjeni v prostor, v spanje in prebujanje. Da bova, če že vse drugo izgine, živela vsaj tam, kjer zvenijo “ljubim te” kot pesem, ki ne zamre. A sem se motila.
Tvojih “ljubim te” je bilo vse manj. Kot da si imel škatlo z omejeno serijo teh stavkov in jih je skozi čas pričelo zmanjkovati. Medtem ko so moji “Ljubim te” postajali vse večji in jih je bilo vse več. Včasih toliko, da če ti jih ne bi dala, bi mi počilo srce. Pri meni so bili namreč spravljeni tam, v srcu, tvojih je bilo vse manj in bili so vse tišji. Dokler niso nekega dne utihnili in se spremenili v: “Oprosti, ampak, ljubim jo!”
V tistem trenutku se mi je zdelo, da je cel svet popustil. Spomenik, kjer si me prvič poljubil, se je zrušil vase. Ulice, kjer sva si dovolila vse, so nenadoma zadišale po praznini. Tvoje melodije ni bilo več, in tudi moj smeh je izginil, preden je uspel doseči noč.
Moji stavki zdaj ostajajo varno pospravljeni nekje na neki pozabljeni in zaprašeni polici srca. Nisem prepričana, da jih bom še kdaj potrebovala. Morda nekoč, ko bo nehalo boleti, bom iz kakšnega od njih odpihnila prah in ga izrekla sebi.
Do takrat pa jih pustim tam. Naj počivajo, kot nekakšni zakladi, ki jih nihče drug ne more odpreti. Morda jih nekega dne ne bom več povezovala s tabo, ampak s sabo. In tedaj ne bodo več bolečina, ampak dokaz, da sem znala ljubiti.
1 comments