Lahko noč, Ljubljana

V Ljubljani živim že, če usekam takole čez prste, že nekih dvajset let. In več kot polovico tega s stalim naslovom. In prinam, da nisem ravno prava Ljubljančanka. Še vedno se utegnem igubiti. In včasih s težavo priznam, da še glavnih ulic ne lociram prav dobro, Moj izgovor je, da sem pač ženska in ženske z navigacijo in orientacijo nimamo prav veliko skupnega.
Vedno sem rekla, da ljubim svoje mesto. To malo, žepno, prestolnico. Nekaj ljubkega ima v sebi. Celo v tistih najbolj sivih dneh, ko ne vidim zelenice pred blokom zaradi goste megle. Takrat si pač rečem, da živim v gradu med oblaki in da so spodaj pod meglo samo zmaji in pošasti, jaz pa sem na varnem nekje skrita v oblakih. Če človek pogleda na stvari z malce otročjim pogledom, je precej lažje.
Ljubim ulice, ki se zvečer jauarja povsem izpraznijo in odmevajo koraki od starih zidov in stoletja starih pročelij. Čarobno, mar ne? Seveda je, če je v tebi nekaj malega pravljice in domišljije.
Zadnje tedne spoznavam mesto peš. In z avtobusom. Po vseh teh letih, ko e brez avtomobila nisem premaknila od doma, sem ugotovila, da so tisti časi, ko je avtobus pač prišel, ko je prišel, že davno mimo. In da v digitalni dobi lahko izračunam, kdaj bom stopila na mraz in še pravočasno prišla na postajo. In celo ta čas, ki ga preživim na avtobusu mi je postal dragocen. Lahko poslušam glasbo. Berem knjigo. Slednjega pač v avtomobilu med vožnjo ni moč početi. In potem, ko se med enim in drugim fotografiranjem znajde prosta ura, je ta postala drugačna, kot prej. Prej bi se odpeljala na obrobje mesta. Domov in čez eno uro bi hitela nazaj v mesto, medtem, ko bi razmišljala, kje bom našla parkirno mesto. Če sploh. Tako pa… Zdajle sedim v prijetno zatemnjenem baru. Iz zvočnikov se z ravno pravo glasnostjo razliva John Mayer in njegova Gravity, kako primerno za spomine, in pijem latte z okusom zimskih začimb. Malce posebne vrste razvajanja za ljubiteljico kave. Opazujem ljudi, ki hitijo po ulici, zaviti v svoje zimske plašče in v svoje misli… Redko kdo se nasmehne. Vsi so nekje v svojem svetu. Morda pa se bojijo zmajev. In tam nad Opero se srebrno sveti prvi krajec. Čisto tanek srp meseca.
Rada sem v tu. Sedim ob oknu, obrnjena proti Operi. Rada imam to hišo. Moj drugi dom ji pravim. Topla je. In nežna. Malce kasneje se bom sprehodila po skoraj prazni Slovenski, mimo drsališča, na katerem se bodo z glasbo mešali razigrani glasovi poznih drsalcev. Korak me bo nesel do še ene meni ljube hiše. Do filharmonije. Na večerni nedeljski vokalni abonma. S fotoaparatom. In mislimi povsem umirjenimi od popoldneva. Od dopoldanskega sprehoda okrog Koseškega bajerja. Od umirjenega sprehoda skozi Tivoli. Do tule kjer sem zdajle…
Lahko noč, moja Ljubljana… Lepe sanje…