Včasih si dovoli biti iskrena. Dovoli, da jo ljudje spoznajo. Tako, kot je. Z vsemi napakami, hibami, temnimi in svetlimi trenutki. Nato jo preplavi občutek, da se je razgalila preveč. Da je njena iskrenost puščica, ki ne leti proti srcu drugega, ampak nazaj – naravnost v njeno. Da je tisti nasmeh, ki ga je delila, bil preveč. Da je tisti stavek – čisto navaden, čisto neškodljiv – razkril kaj, česar ne bi smel.
In takrat izgine. Ne dramatično. Ne z glasnim pokom vrat. Le potihoma. Kot da zapre okno v sebi in pusti, da se zavesa zagrne nazaj. Nihče ne opazi, da ni več resnično prisotna. Še vedno kima, še vedno govori, morda celo ponudi kavo – a znotraj je že daleč.
Njeni občutki se takrat stisnejo kot prestrašene ptice. Pobegnejo v najtemnejše kotičke, kjer jih ne najde niti sama. Postane tiha različica sebe. Tista, ki ne zaupa več ne sebi ne drugim. Otopi, a ne zato, ker bi ji bilo vseeno. Prav nasprotno. Otopi, ker se ji zdi, da je to edini način, da preživi. Otopi, ker ji je preveč mar. Ker je to edini način, da skrije sram pred samo seboj in edini način, da se izogne bolečini.
Zidovi, ki jih je zgradila okoli svojega srca, so spet tam. Višji kot prej. Debelejši. Boji se tistega trenutka šibkosti, ko si je za hip dovolila verjeti, da je ranljivost lahko varna. Dovolila si je čutiti, ker se ji je zdelo, da lahko ljudem zaupa. Verjela je, da ni vsaka bližina nevarnost, vsak dotik pas za zadušitev.
A potem pride noč. V njej pa misel: “Kaj če sem koga spustila preblizu? Kaj če je kdo videl tisto, kar sem skrivala celo pred sabo? Kaj, če je kdo opazil, da sem še vedno samo majhna nesamozavestna punčka, ki si ne upa pogledati svojega odseva v ogledalu, ker se boji tega, da bo poleg sebe zagledala še vse prežeče pošasti. “
A potem pride noč. V njej pa misel: “Kaj če sem koga spustila preblizu? Kaj če je kdo videl tisto, kar sem skrivala celo pred sabo? Kaj, če je kdo opazil, da sem še vedno samo majhna nesamozavestna punčka, ki si ne upa pogledati svojega odseva v ogledalu, ker se boji tega, da bo poleg sebe zagledala še vse prežeče pošasti. “
In znova se bojuje z zamero do sebe, ker je bila preveč odprta, preveč topla, preveč ona.
Zato si v tistih dneh raje nadene plašč molka. Ne zato, ker bi bila hladna. Ampak zato, ker je vročina bližine tista, ki zna najbolj opeči. Njen pogled je takrat nekje drugje. V varnem, zamišljenem svetu, kjer nihče ne vstopa brez povabila. Svetu, kjer nihče ne zahteva razlage, zakaj so njene besede nekoč imele barvo upanja, zdaj pa so brezbarvne kot megla ob reki.
Včasih kdo opazi. Morda celo vpraša: »Si v redu?« A ona se samo rahlo nasmehne. Tako, kot se nasmehneš, ko skrivaš solzo. In reče: »Vse v redu. Samo utrujena sem.«
Ampak v resnici ni utrujena. Samo vrnila se je tja, kjer je tišina varnejša od razumevanja. Tja, kjer je lahko tiha, ne da bi jo kdo skušal razvozlavati. Tja, kjer občutki ne bolijo – ker jih ni. Kjer ji edina čustva vzbuja glasba, ki jo posluša. Ker glasba je ni še nikoli ranila.
Tja, kjer lahko spet zašepeta sebi: »Naslednjič bom tišja. Naslednjič ne bom spustila nikogar notri. Naslednjič…«
Ampak tudi ona ve, da bo prišel spet trenutek šibkosti. Spet nekdo, ki bo znal potrkati nežno. In zidovi se bodo znova zrahljali.
Ker kljub vsemu… še vedno hrepeni po nekom, ki bo znal ostati tudi takrat, ko vrata rahlo pripre.
0 comments