Ko nisi več slišal, sem ti povedala vse

Soba je bila bela, hladna in sterilna. Hladna, kot njegova koža, ki je bila na občutek, kot pergament. Sedela je ob njegovi postelji in štela utripe, ki niso bili več njegovi. Aparat nad njim je to počel namesto nje – neenakomerno, kot je bil nekoč njegov smeh, ko jo je prvič vprašal, če ji lahko prebere pesem, ki jo je napisal. Bila je nerodna. Iskrena. In njej se je zdela prelepa.

Zdaj je bil tih. Njegov obraz je bil miren, kot da je končno odložil vse skrbi, ki jih je nosil za oba.

»Se spomniš najinega pomladnega večera, ko sva stala na mostu in si rekel, da se svet ustavi, kadar ti pogledam v oči?« je zašepetala. Vedela je, da ne bo odgovoril. Govorila je zato, ker je vedela, da je vedno molčala, kadar bi morala spregovoriti. Zdaj pa ni imela več kaj izgubiti.

Že od prvega dne je vedela, da je njegova. In on jo je gledal tako, kot da to ve tudi sam.

A življenje ni bil film. In ona ni bila vedno pogumna junakinja, ki bi znala ljubiti brezpogojno in brez zavor. Prevečkrat je izbrala tišino, ko jo je potreboval. Prevečkrat je pogledala stran, ker jo je bilo sram lastnih solz. In on je to opazil. Nikoli ji ni rekel ničesar. Samo globlje se je potopil vase.

»Hotela sem ti reči, da sem te pogrešala tudi, ko si bil ob meni. Ko si me pogledal in vprašal, če sem v redu – pa sem rekla, da sem samo utrujena. Nisem bila. Bila sem prazna. In kriva.«

Kriva, ker je mislila, da ima čas. Da bo nekoč znala reči: potrebujem te, ne da bi jo bilo sram.

Bila sta si zvesta. V vseh letih. Ampak vedela je, kaj jo boli najbolj. To, da ga ni nikoli vprašala, če je srečen. Da je mislila, da bo srečen, če bo samo tam. Če bo kuhala, prala, skrbela za dom, obstajala. Ampak… obstajati ni isto kot biti.

Včasih se je skrivala za skodelico kave in izgovori, da je utrujena, da mu ne bi rekla, da jo boli, ko je ne poljubi več kar tako, brez razloga. Mimogrede. On ni bil kriv. Ona je bila tista, ki je dopustila, da so dotiki postali redki kot prazniki.

»Če bi imela še en dan,« mu je rekla, medtem, ko je aparat v beli sobi neumorno piskal »bi te prosila, da mi oprostiš. Da sem včasih pozabila, kako dragocen si. Da sem mislila, da si kar samoumeven. Da sem si d rznila misliti, da boš večno tukaj.«

Sklonila se je bližje in ga poljubila na čelo. Bilo je hladno. In za trenutek se ji je zdelo… kot da ji je že vse odpustil. Tudi to, česar mu nikoli ni znala priznatI.

Vedela je, da je ni nikoli nehal imeti rad. Vedela je, da jo je ljubil tudi takrat, ko mu je rekla, da potrebuje prostor, on pa je vedel, da potrebuje roko. In vedela je tudi, da si je želel, da ga sliši, ko je bil tih. Tako kot je on njo slišal, tudi ko je bila ostra.

A nista znala tega izreči. Ne takrat.

Zdaj je sedela tu ob njem medtem, ko je bil razpet med dvema svetovoma. Eden je klical, drugi je molčal. In ona je bila tam – ujeta med hvaležnostjo, da ga je imela, in krivdo, da ga je imela včasih premalo rada na pravi način. Njegove veke so bile zaprte, le trepalnice so se včasih rahlo zatresle. Kot, da jo sliši. 

V mislih je prosila, naj še enkrat odpre oči. Samo še enkrat, da bi mu lahko rekla vse, kar bi morala že zdavnaj. Ampak vedela je, da ga izgublja. Počasi, nežno, kot se potopi sonce v meglo. In ne bo ga nazaj.

Z roko mu je šla skozi lase. Postajali so tanjši že nekaj časa, a šele zdaj se je zavedla, da jih pozna bolje kot svoje. Vsako gubo na njegovem čelu je znala na pamet. Ampak ne vsake misli.

Tega si ni nikoli priznala. Da sta si bila blizu, a ne vedno dostopna.

In vendar… ljubezen je ostala. Kljub trmi, kljub utrujenosti, kljub vsem neizgovorjenim prošnjam, ki so jih zakrili vsakdanji rituali.

V mislih se je za trenutek vrnila nazaj, v njuno mladost. V sobo, kjer sta nekoč plesala – brez glasbe, brez navzočih, samo z njegovimi rokami okoli njenega pasu in njenimi prsti, ki so se dotikali njegovih ramen. Čutila je toploto njegovega telesa, slišala njegov smeh, ki je odmeval v njenem srcu. Imela bi še en dan. Samo en dan. Uro, da bi zaplesala z njim. Samo še enkrat. Za bi začutila, kako varno in smelo vodi njen korak. Tako kot nekoč, ko sta bila še mlada in polna upanja, ko je svet obstal samo zanju.

Če bi imela še en dan, bi mu rekla vse, kar je nosila v prsih. Da ji je žal, ker ga ni znala imeti rada bolj nežno. Da mu ni znala reči, da je včasih pogrešala njegov dotik, njegov pogled, njegovo pozornost. Da se je bala pokazati, kako zelo ga potrebuje.

A zdaj ni bilo več časa. Zdaj so ostali samo trenutki. Zadnji izdihi. Zadnje, kar je še lahko storila, je bilo – ostati. Tokrat do konca.

Saj je ostajala. Ampak ne vedno na pravi način. Zdaj pa je odhajal. In ona je bila tam – prvič povsem razgaljena pred njim. Prepozno, je vedela. Ampak če je kdaj obstajala ljubezen, ki ostane tudi onkraj tišine – je to bila njuna. S polomljenimi stavki in strtim srcem in solzami. In srcem, ki ni nehalo ljubiti. Samo… utihnilo je. Utihnilo je tudi ritmično, neenakomerno piskanje aparata. Soba je postala tiha. Samo srce v njej je še šepetalo njegovo ime.