Včasih je dovolj le ena beseda. En sam znak, ki bi dokazal, da obstaja v mislih nekoga drugega. Da nekje, v vsakdanjih trenutkih – med čakanjem na kavo, v vrsti za kruh ali med večernim umivanjem zob – misel za hip uide k njej. Da jo nekdo v mislih pokliče po imenu, tako kot bi jo lahko, tiho, z rahlim nasmeškom, ki bi ga bilo mogoče slišati že v načinu, kako je napisano sporočilo.
V dolgih večerih, ko jo objame tišina, gosta in mehka kot volna, sedi na robu postelje, z rokami okrog kolen. Pogreša nekaj neizrečenega, nekaj, kar nikoli ni bilo zares izgovorjeno. Ne pogreša pogovorov, ki bi jih poznala noč in srce, ne dotikov, ki bi jih že izkusila. Pogreša možnost, ki je ostala neuresničena. Tisti majhen premik sveta, ki bi ga prinesla ena sama beseda. Nekaj, kar bi raztopilo dvom in ji dalo vedeti, da je nekje nekdo, ki jo sliši. Ki jo razume tudi med vrsticami.
Zdaj med vrsticami ni ničesar. Ni stavkov, ki bi jih bilo treba razvozlati. Ni vprašanj, ki bi zahtevala odgovor. Ni smeškov ali pik, za katere bi se spraševala, ali so postavljene namenoma. Ostaja samo prazen prostor, kjer bi lahko bivala povezanost. In tišina, ki je z vsakim dnem glasnejša.
Pogosto si reče, da je dobro. Da je odrasla. Da se je naučila, da ne potrebuje potrditev, ne čaka več sporočil, ne plete pomenov iz neizgovorjenega. Da je dovolj. A srce ne pozna teh pravil. Srce ne loči med ponosom in hrepenenjem. In vsakič, ko zacinglja telefon, za tisočinko sekunde otrpne. V upanju, da bo zasvetilo tisto ime. Vsakič, ko se to ne zgodi, pospravi upanje v isti predal, kjer so se izgubili prazno upanje in neizrečene misli.
Včasih napiše stavek. Samo enega. “Ali se kdaj spomniš name?” In ga zbriše. Ker ni dovolj pogumna. Ker je preveč. Ker ve, da bo odgovor tišina. A hkrati, vsakič ko ga briše, zaboli. Kot da z vsakim izbrisanim vprašanjem izbriše tudi del upanja in del sebe.
Zazna besede drugih. Pozornosti, poglede, pohvale. A nobena ne seže tja, kamor bi segle njegove besede. Vez, ki nikoli ni bila spletena, je ostala v zraku – tanka, skoraj nevidna, a še vedno prisotna. Morda je šibka, a ni pretrgana. Ne še.
Zato pogreša. Ne velikih gest, ne dolgih razlag. Samo tisti “hej,” ki bi pomenil več kot vse razlage sveta. Samo eno misel, ki bi ji sporočila: tudi ti si bila v mojih mislih. Ne potrebuje potrditve ljubezni, ne obljub. Samo opomnik, da ni bila le trenutek v praznini. Da je bila nekaj, kar pusti sled, četudi neizgovorjeno. Da ni bila le nekdo na komer si je brusil samozavest, ker ga je občudovala.
Ker včasih, v najbolj običajnih trenutkih – med pomivanjem skodelice, med iskanjem ključa ali v vrsti za kruh – pride vonj po nekom. Spomin, ki ni povezan z ničemer konkretnim, a je tam. Živ. Kot senca, ki se ne umakne s stene.
In takrat si zaželi, da bi obstajal svet, kjer je dovoljeno reči: “Pogrešam tvoje besede.” In da bi v tistem svetu nekdo odgovoril. Z eno majhno besedo. A tako glasno, da bi pregnala vse tišine.
0 comments