Najprej je bilo le nekaj vrstic. Neoprijemljivih, a dovolj, da so v njej nekaj premaknile. Morda le senco misli, kanček radovednosti. Nekakšen droben klik, kot stikalo, ki se obrne v srcu, še preden si sam sebi priznaš, da ga je nekdo pritisnil.
Pisala mu je tiho, z zadržanim nasmehom: »Tukaj je drugače. Tu sva sama.« On pa je odpisal: »Kot da bi imela zaseben pogovor v kul koktejl baru, kajne?«
In v njej se je nekaj stopilo. Tisti redki trenutek, ko se ti odpre notranji prostor, kjer ne potrebuješ ne dotika, ne glasu. Samo občutek, da si nekje slišan. Da se nekdo smehlja na drugi strani zaslona, ob isti uri, v istem večeru, čeprav je svet med vama razprt kot zemljevid, ki ga ne znaš zložiti nazaj.
Besede so postajale mehkejše, bolj tople. Pisala sta si o običajnih stvareh – o kavi, o hladu večerov, o koncertih in naključjih. A vmes so se skrivali obrisi nečesa več. Tistega, kar se rodi v presledkih med sporočili. Ko čakaš, če bo odgovor prišel takoj. Ko se vprašanje prelije v željo, da ne bi bilo prebrano le prebrano, ampak prežeto z občutki.
Napisala mu je, da je bil tisti objem tako čaroben, da še vedno malo živi v njem. In da ga je iskala med množico, čeprav je vedela, da ga najverjetneje ne bo našla. On pa ji je odgovoril, da jo je želel objeti, čeprav ni vedel, da je tam. In v tistem preprostem odgovoru je bilo več resnice kot v številnih dolgih pismih.
Včasih mu je pisala iz utrujenosti. Včasih iz nežnosti. Včasih samo zato, ker ni vedela, komu drugemu bi točno takrat poslala luno, ki sta jo oba gledala iz različnih krajev. »Gledala sva isto luno,« mu je napisala. In on ji je odgovoril s fotografijo lune za oblaki.
Včasih mu je pisala iz utrujenosti. Včasih iz nežnosti. Včasih samo zato, ker ni vedela, komu drugemu bi točno takrat poslala luno, ki sta jo oba gledala iz različnih krajev. »Gledala sva isto luno,« mu je napisala. In on ji je odgovoril s fotografijo lune za oblaki.
Ni vedela, kdo je v resnici. Niti ni spraševala. Vedela je le to, da jo je njegova prisotnost pomirjala. Da je nekaj v njegovih sporočilih delovalo, kot bi nekdo položil dlan na njen nemir. Brez velikih besed, brez obljub. Samo prisotnost. Topla. Nepričakovana.
Tistega večera mu je tiho napisala: »Lahko noč in sanjaj kaj lepega.«
Odgovoril je: »Bom… o kavi s tabo.«
Ko mu je nato napisala: »Lahko pridem v tvoje sanje?«, ni pričakovala odgovora. Ker nekatera vprašanja odgovorov ne pričakujejo.
Samo trenutek. Tisto najmehkejšo tišino. In čisto majhen smehljaj.
0 comments