Junij ima poseben vonj. Diši po nedokončanih obljubah in soncu, ki skozi zaprta okna riše spomine po lesenih tleh. Včasih so bili ti dnevi polni smeha, ki je odmeval po praznih sobah, zdaj pa je tišina tako glasna, da se ji skorajda zdi, da jo lahko primeš v roke.
Sedi na tleh med steno in posteljo. Žarki svetlobe se dotikajo njenih gležnjev kot neizrečeni stavki, ki še vedno tičijo nekje med njo in njim. Skozi okno prihajajo zvoki ulice: otroci, ki se igrajo, ptiči, ki prepevajo, in oddaljen hrup avtomobilov, ki dodaja zvoke v kakofonijo življenja.
V roki drži črno-bel polaroid, rahlo opraskan na robovih. Njegov nasmeh je še tam. Malo poševno, kot da ga je ujela v trenutku med dvema nasmehoma. Spomin, ki ni prosil, da ostane, pa je vseeno tu. Na hrbtni strani slike so s svinčnikom zapisane na pol zbledele besede: »Za vedno,« Ona zdaj ve, da je ta »za vedno« samo iluzija.
»Guardami,« bi mu rekla, če bi stal pred njo. »Guardami, amore.« Z navihanim nasmehom v pričakovanju grimase, ki jo je vedno imel pripravljeno, ko je vanj obrnila stari polaroid.
Razmišlja, da ne razume več, zakaj je sreča vedno videti kot nekaj oddaljenega. Kot mesto, ki ga opazuješ z vlaka, pa nikoli ne izstopiš.
Zazre se skozi okno. Tam zunaj mimo gre par z dežnikom. Smejeta se. Ona se nasloni nanj, kot da jo lahko reši pred vsem. Zaželela si je, da bi se tudi sama še znala tako nasloniti, brez dvoma, brez zadržka, brez strahu.
Njuni pogovori so se vedno dogajali vmes. Med vrsticami, med navadami, ki so jih rušile obljube. Rekla sta si, da ne bosta kot drugi. Da bosta hodila bosonoga po svetu in si vsak večer izumljala nov jezik. In potem sta se kljub temu naučila tišine.
Njuni pogovori so se vedno dogajali vmes. Med vrsticami, med navadami, ki so jih rušile obljube. Rekla sta si, da ne bosta kot drugi. Da bosta hodila bosonoga po svetu in si vsak večer izumljala nov jezik. In potem sta se kljub temu naučila tišine.
Zdaj so tu junijski dnevi – tisti, ki hitreje minejo kot ostali. In z njimi prehajajo drobni trenutki: pesem, ki sta jo prepevala v avtu, ko sta se peljala mimo polja sončnic. Melodia di Giugno. Dlan na njegovem zatilju. Večni prepiri o klimi v avtu ali odprtih oknih in vetru v laseh. Ona je ljubila slednje. Stare kavbojke, ki jih je vedno nosil, ko ni vedel, kam gre.
Nekega večera, ko je sonce zahajalo in je v sobo padala rdeče – oranžna svetloba, je odprla knjigo, ki ji jo je dal. Na prvi strani je bil napis: »Vse, kar je lepo, je začasno. Vse, kar je trajno, je v spominu.« To je bila njegova obljuba – da bo ostal, četudi le v spominu. In ostal je. Le v spominu. Le tu in tam je zaznala njegov vonj, ki se je še potikal po stanovanju.
»Za trenutek… me spomni nate,« si šepne. Morda je to vse, kar si zdaj želi. Da je nekje, tam na drugi strani dneva, nekdo, ki se za drobec sekunde ustavi, ker ga je nekaj spomnilo nanjo.In morda bo to dovolj.
Morda bo to tisti tihi dokaz, da tudi izgubljene stvari kdaj pustijo sled. Ker resnica je preprosta in krhka kot zrak tik pred nevihto. In kot prepevajo zadnji verzi pesmi v svojem počasnem iztekanju. »Non ho che te…« Nimam nikogar drugega. Samo tebe sem imela.
Ko se spusti noč, sije mesec skozi okno in riše sence po stenah. Ona zatisne oči in posluša šumenje vetra, ki ji prinaša vonj po dežju in spominih. V tistem trenutku ve, da bo junij vedno njen – čas, ko je bilo vse še mogoče, četudi samo za trenutek.
0 comments