Draga moja Barcelona…
Saj veš, da sem malo zaljubljena v vse kar je vročega in temperamentnega. V vse, kar pokaže malce strasti in v vse kar pokaže, da je krvavo pod kožo. In ti, draga Barcelona, si vse našteto. Drzna in po špansko vihrava. Hedonistična in strastna. Ljubim trenutke, ko se lahko sama sprehodim po tvojih ulicah. In ljubim celo tiste trenutke, ko se na La Rambli spričkam s prodajalcem Churosov, ki mi hoče prodati nek približek tega ocvrtega greha. In ljubim jutra, ko se sprehodim med mešanico vonjav in kakofonijo zvokov na lokalni tržnici in ob tem pazim, da ne bom stopila v največjo lužo, ki se je scedila iz stojnice z ribami. Ali, ko zatavam v Barri Gotic in se izgubim na ozkih uličicah. In tam obsedim na kamnitih stopnicah in s priprtimi očmi opazujem ljubkega kontrabasista, ki preigrava Dragonettija.Ah, draga moja Barcelona, tako uglajena in urejena, pa vendar na trenutke taka, kot bi te ustvarjal nadrogiran arhitekt, ki je stavbe spreminjal v čudne, malce nore plazilce.
Veš, draga Barcelona, morda se med tvojimi zidovi tako dobro počutim ravno zato, ker sem malce taka kot ti. Malo nora, preveč temperamntna za slovenko, kot zna pripomniti moj prijatelj, s prevelikim srcem, ki komajda zadržuje vso strast in vihrava, kot krila flamenko plesalk. Morda sva zato prijateljici. Veš, draga Barcelona, celo tista megla, ki se na
Ramblo prikrade z morja mi je všeč. Ker utiša glasna jutra. In spomni, da je življenje sestavljeno iz toliko različnih čustev in razpoloženj, kot je paleta vremena. In da vsak dan pač ne more biti srečen in sončen. In da je lepota tudi v oblakih ali pa megli, ki objame kip Krištova Kolumba in zakrije Port Vell in Ramblo del mar in se zdi, da se človek sprehodi v sanje. V oblake.
Ramblo prikrade z morja mi je všeč. Ker utiša glasna jutra. In spomni, da je življenje sestavljeno iz toliko različnih čustev in razpoloženj, kot je paleta vremena. In da vsak dan pač ne more biti srečen in sončen. In da je lepota tudi v oblakih ali pa megli, ki objame kip Krištova Kolumba in zakrije Port Vell in Ramblo del mar in se zdi, da se človek sprehodi v sanje. V oblake.
Nekoč, veš, sem se sprehodila v tisto meglo in si predstavljala, da je to pot v drug svet. Pravljični svet. In da me tam na drugi strani teh vlažnih vrat čaka nekdo, ki ga že dolgo ni. In kot je nekoč zapisal španski poet Federico Garcia Lorka, je La Rambla edina ulica na svetu, za katero si želi, da se nikoli ne konča. Ne veš, kako prav je imel in kako zelo se strinjam z njim.Vem, draga Barcelona, da je tudi pri tebi življenje tako, kot po večini mest. In, da ljudje pozabljajo pogledati pisane zidove ali uloviti sončni žarek, ki se odbija od visokega okna. Vem, da so tudi pri tebi dnevi sivi in enolični in da čas teče, kot zrnca v peščeni uri, ampak prosim, spomni jih, tiste hiteče mravljice spodaj na ulicah, da je sreča tisto, kar nosijo v sebi in naj je ne iščejo v drugih. In da je sreča v tistem trenutku, ko te koraki zanesejo iz običane hiteče smeri na pregrešne churrose, ali kozarec sangrije, ali pa večer flamenka v bližnji bar. Ali pa na polovico pitaje, ki jo potem poješ na vogalu ulice. Kar tako… Brez razloga… Kar tako… Ker lahko.
3 comments