Deževna Ljubljana

Diši po dežju, tu v Ljubljani. Pozno je. Samo še nekaj osamljenih duš prešteva korake po granitnih kockah starega mesta.

Ulične svetilke se ogledujejo v samotnih lužah, njihova svetloba je razmazana kot spomin, ki noče zbledeti. Nad njimi visijo temni, težki oblaki, kot da so vanje zlezle vse skrbi, vse žalosti in vsi strahovi duš za razsvetljenimi okni — nemimi pričevalci stoletij.

Od nekje v daljavi se zasliši nekaj razposajenih krikov študentov, ki se vračajo s pozne zabave. Njihovi glasovi se kot pink-pong žogice odbijajo od pročelij, ki že stoletja brez obsojanja opazujejo nočne sprehajalce in štejejo čas v vdihih in odmevih.

Ona hodi počasi, v jopico zavita kot v dodatno plast kože. Misli ji polzijo skozi glavo kotrazmočena pokošena trava — spolzke, kaotične, brez oblike, a z vonjem po nečem znanem.

Sprašuje se, zakaj je njeno razpoloženje tako navezano nanj. Zakaj jo ena njegova beseda požene med oblake, druga pa – tista, ki je ni – pusti žejno kot rožo v puščavi. Zakaj njena notranjost odreagira kot stekla lisica, ki bevskne na vsakogar, če jo predolgo pusti samo.
Zakaj z njo prebiva vsa ta prevelika tišina.

Sprašuje se, zakaj je njeno razpoloženje tako navezano nanj. Zakaj jo ena njegova beseda požene med oblake, druga pa – tista, ki je ni – pusti žejno kot rožo v puščavi. Zakaj njena notranjost odreagira kot stekla lisica, ki bevskne na vsakogar, če jo predolgo pusti samo.
Zakaj z njo prebiva vsa ta prevelika tišina.

Navsezadnje je le naključen, bežen znanec, ki ga vsake toliko sreča pri delu. Le obraz medmnožico. In vendar… Nekje od daleč vleče vrvice njenega razpoloženja kot tihi lutkar.
Njeni dnevi, prej stabilni kot tramovi nad Ljubljanico, se zdaj nagibajo z vsako njegovo odsotnostjo.

Na Prešernovem trgu za hip obstane. Kamen pod njo je hladen, skoraj preveč resničen. Ozre se proti mostu, kjer stoji mlad par, ujet v poljubih, medtem ko se kaplje zlivajo po njunih ramenih brez vprašanj. Pogleda ju in se sprašuje, če tudi on kdaj stoji tako, v dežju, in pomisli nanjo.

Skozi misli se ji prikrade njegov glas. Kratki stavki, ki jih ni nikoli dokončal. Pogledi, ki so ostali obešeni med njima kot perilo na prepihu. Nič jasnega, a dovolj, da v njej ostaja.

Telefon čuti v torbici. Ne zacinglja. Ne zavibrira. Samo molči. In ta molk je zgovornejši od vsega.

Ko pride do stopnic ob reki, obstane. Ne, ne bo mu pisala. Ne nocoj. Morda nikoli več.

Toda… če bo jutri deževalo — in če bo on, kjerkoli že je, pogledal v nebo — obstaja možnost, da se bosta za hip srečala v isti kaplji.