Stala je na pragu njegovega stanovanja. Z rahlo tresočimi prsti, ki so se dotikali hladnega lesa vrat. V njej je vrel nemir, ki ga človek pozna le, če je kdaj ljubil tako močno, da je pozabil nase. Naslonila je čelo na vrata, da bi umirila srce, ki je razbijalo, kot timpan na fortissimo delu orkestralne skladbe. Zaradi tistega sladkega pričakovanja, ki ga prinese pogum, ko se odločiš slediti sebi, ne glede na to, kaj bo potem. V tistem trenutku so bili vsa njena preteklost, vsi dvomi in vsa vprašanja, ki so jo včasih držala nazaj, le še šepet v ozadju.
Ni razmišljala, ali bo odprl in jo pogledal s tistim nasmehom, ki v hipu raztopi ves strah, ali pa bo le odkrušil del nje z besedami: »Nora si.« In jo pustil tam, zunaj, sredi noči, kjer je edina toplina tista, ki jo nosi v sebi, ker je ne more dati njemu. Vse, kar je štelo, je bila ta iskrena potreba, da je tam, pred njegovimi vrati, da si upa biti ranljiva in resnična.
Pot k njemu jo je vodila po prazni ulici. Hodila je sama, brez cilja, brez smisla, kot list, ki ga veter nosi, kamor hoče. V glavi so se ji vrteli stavki, ki jih nikoli ne izreče. Kaj bi mu rekla, če bi ji zmanjkalo besed, če bi ob njem postala tišina? Morda bi ga le pogledala v oči in pustila, da govorijo namesto nje, čeprav ve, da se njuni pogledi pogosto izognejo drug drugemu, kot da se bojita, da bi razkrila preveč.
Razmišljala je, kako lepo je govoriti z njim, čeprav ju ločuje stena, čas ali le neizrečene misli.Kako lepo je poslušati njegove besede, tudi če so ostre, tudi če včasih zarežejo globlje, kot bi si želela.
Razmišljala je, kako se včasih znajde v njegovem objemu, in takrat ga stisne k sebi tako močno, da se ji zdi, da bi se njuni srci lahko dotaknili, da bi lahko za trenutek začutila, da sta eno. Takrat je vse, kar je bilo prej, nepomembno. Takrat je lepo. Takrat je čudovito.
Takrat ga prosi, naj jo posluša. Če jo želi poslati k vragu, naj to stori, a naj ji najprej pusti, da spregovori. Naj ji dovoli, da izreče vse, kar ji leži na duši, ker če jo bo vsaj za hip razumel, če bo vsaj za trenutek čutil, kar čuti ona, ji bo dovolil, da konča. Ve, da včasih ni več kaj povedati, da besede ne sežejo tja, kamor bi morale. A naj ji, ga prosi, razloži, kje je tista točka, ko nenadoma vse izgine, ko ljubezen utihne, kot da je nikoli ni bilo.
Razmišlja, kako lepo je govoriti z njim, tudi če ve, da se njuni oči ne bodo srečale. Kako čarobno je poslušati njegove besede, čeprav včasih bolijo. In potem, ko se znajde v njegovem objemu, ga stisne še močneje k sebi, dokler ne začuti, da se njuni srci dotikata. Takrat se zgodi vse, kar je iskala, vse, kar je želela povedati, vse, kar je sanjala.
Včasih se ji zdi, da je ta čudovitost krhka in da lahko vsak trenutek izgine. A dokler traja, jo drži z obema rokama, kot bi držala nekaj neprecenljivega. In čeprav ne ve, kaj bo jutri, čeprav ne ve, ali se bosta še kdaj tako srečala, ji je dovolj, da je to začutila. Da je bila tam, v tistem trenutku, ko sta se njuni srci dotaknili.
Ujeta v ta tornado misli rahlo potrka. Ko odpre vrata, se za trenutek čas ustavi. Vse, kar je bilo prej – vsi strahovi, vsi dvomi, vse misli o tem, kaj bi lahko šlo narobe – izgine v tisti drobni, skoraj sveti tišini, ki nastane med njima. Njegove oči jo najdejo na pragu, nekoliko presenečene, morda celo zmedene, a v njih je tisti znani odtenek topline, ki ji vedno znova pove, da je doma.
Srce ji zaigra še hitreje, toda tokrat ne od negotovosti, temveč od olajšanja. Ves njen pogum in iskrenost, ki ju je zbrala, da je prišla do tukaj, se zlijeta v en sam pogled, v eno samo besedo, ki jo izreče ali pa ostane neizrečena, a vseeno slišana: »Tukaj sem.«
2 comments