Ko človek sliši besedo Milano, skoraj praviloma pomisli na modo, expo, industrijo in nogomet. Pa vendar je mesto toliko več od tega. Pravzaprav je čudovit vikend pobeg v preteklost. V svet Verdija. Tja, kjer je nastal vsem znani kolač Panattone. V svet, nenazadnje, Da Vinchijeve šifre. Tudi če zmanjka časa za pohajkovanja po mestu in bi se izognil vrvežu in prometu mesta, je vonja starega centram, trga pred katedralo, prav tako prečaroben. S kavo in sladico v lastnih mislih lahko opazuješ mimoidoče. “Because we would not wear any clothes because it was so hot and the windows open and the swallows flying over the roofs of the houses and when it was dark afterward and you went to the window very small bats hunting over the houses and close down over the trees and we would drink capri and the door locked and it hot and only a sheet and the whole night and we would both love each other all night in the hot night in Milan. That was how it ought to be.”Ernest Hemingway “Retire me to my Milan, where every third thought shall be my grave.”William Shakespeare Read More
Draga moja Barcelona… Saj veš, da sem malo zaljubljena v vse kar je vročega in temperamentnega. V vse, kar pokaže malce strasti in v vse kar pokaže, da je krvavo pod kožo. In ti, draga Barcelona, si vse našteto. Drzna in po špansko vihrava. Hedonistična in strastna. Ljubim trenutke, ko se lahko sama sprehodim po tvojih ulicah. In ljubim celo tiste trenutke, ko se na La Rambli spričkam s prodajalcem Churosov, ki mi hoče prodati nek približek tega ocvrtega greha. In ljubim jutra, ko se sprehodim med mešanico vonjav in kakofonijo zvokov na lokalni tržnici in ob tem pazim, da ne bom stopila v največjo lužo, ki se je scedila iz stojnice z ribami. Ali, ko zatavam v Barri Gotic in se izgubim na ozkih uličicah. In tam obsedim na kamnitih stopnicah in s priprtimi očmi opazujem ljubkega kontrabasista, ki preigrava Dragonettija. Ah, draga moja Barcelona, tako uglajena in urejena, pa vendar na trenutke taka, kot bi te ustvarjal nadrogiran arhitekt, ki je stavbe spreminjal v čudne, malce nore plazilce. Veš, draga Barcelona, morda se med tvojimi zidovi tako dobro počutim ravno zato, ker sem malce taka kot ti. Malo nora, preveč temperamntna za slovenko, kot zna pripomniti moj prijatelj, s […] Read More
Nekega dne, se je bog odločil, da mu je dovolj urejenega sveta. V kotlino je vrgel nekaj različnih kultur, ogromno strasti in goro arhitekturnih napak. In nastalo je Sarajevo. Mesto, ki diši prijazno. Toplo. Nenavadno. Diši po domačnosti. In žalosti. Diši po kavi. Tisti pravi, močni. Bosanski kavi. Diši po čebuli in mesnih jedeh. Po Bosanskem sahanu. In diši po presladkih kolačih z medom in zdrobljenimi orehi. Sarajevo je mesto, ki ga ne gledaš, ampak čutiš. Čutiš ga v duši in v srcu. Zaboli te. In v nekem trenutku, ko se zazreš v otožen pogled prodajalca v eni od mnogih malih trgovinic na Baščaršiji, začutiš vso žalost preteklosti, brezup in hkrati izjemno voljo do življenja, ki jo premorejo le ljudje, ki so preživeli pekel ujeti v tej kotlini in hudiču pogledali naravnost v oči. Počutiš se varno, a hkrati te je strah, da bi lahko v vsakem trenutku lahko izbruhnilo znova. In potem sedeš v enega izmed najbolj pristnih Sarajevskih lokalov. Tistega, ki ponuja sarajevsko kafo. Prinesejo ti jo v bakreni džezvi, na bakrenem pladenjčku. Z rahat lokumom, ki je občutno presladek in diši po vrtnicah. Kava je močna in črna, ko noč brez lune. In trpka, kot obžalovanje. […] Read More
Rada imam to mesto. Glasno. Vrveče. Kot veliko mravljišče. Kotel kultur in karakterjev. Všeč mi je, kako se zlahka izgubim v množici in ne glede na to, kako sem čudaško oblečena, nihče obsojujoče ne dvigne pogleda. Všeč so mi cimetove rolce na Piccadilyju. Kjer sicer zraven dobiš pribor, ampak je toliko večji užitek sveže, vroče testo, dišeče po cimetu, trgati s prsti. Všeč mi je podzemna železnica. Logična, hitra. In kljub mojim težavam z majhnimi, zaprtimi prostori in kljub temu, da ne prenesem energije neznancev preblizu sebe, mi je prijetna. Še posebej odmevanje korakov po rovih in glasba, ki se najprej nekje od daleč odbija od sten vročih hodnikov in potem prihaja vse bližje in bližje, dokler je ne zagledaš in začutiš. In te vzame. Tako, da bi včasih kar plesala med gručo neznancev. Saj me konec koncev nihče ne pozna. Read More
0 comments