Zgodba o dveh, ki si še nista upala vsega povedati – in ravno zato še vedno verjameta, da se vse najlepše šele lahko zgodi. On je govoril v barvah neba, ona v piših vetra. Ona v jeziku, ki ga ni razumel on. On v jeziku, ki ga ni razumela ona. Med njima je stalo na tisoče besed, ki so ostale neizgovorjene. Šahirala sta s sporočili: ona, on, ona, on … Če je bila tišina predolga in je neizgovorjeno postalo preveč brbotajoče, je napisala kaj vsakdanjega, običajnega. Njune besede so bile kot dve reki – vsaka v svoji strugi, vsaka s svojim tokom – ki sta se včasih skoraj dotaknili, a nikoli zares zlili. In onadva. .. Spoznala sta se na mestu, kjer nihče ni pričakoval tišine. In vendar je bila prav tišina tisto, kar ju je najprej povezalo. Vsak je v sebi nosil besede – dolga pisma, neizgovorjene stavke, metafore, ki bi premostile galaksije, če bi le vedela, kako jih preliti v jezik drugega. Pisala sta si v mislih. Ona je včasih v zvezek zapisovala poezije in zgodbe, ki jih ni nikoli poslala. On je v mislih sestavljal stavke, ki jih je nato nalašč pozabil. Ne zaradi pomanjkanja čustev, ampak zaradi strahu, da bo to čustvo prevedeno narobe. »Če rečem, da […] Read More
Včasih hodi po svetu kot nekdo, ki ni več sam. Ne zato, ker bi bil nekdo ob njej — ampak ker ga nosi v sebi, kot pogled, ki ostane tudi potem, ko se oči zaprejo. »Kako bi on videl to?« si šepne, ko stoji pred stavbo z razpokanim pročeljem in zavitimi ograji, ki spominjajo na zamrznjeno glasbo. V njej bi on verjetno prepoznal zgodbo, ki se je začela še preden so postavili temelje. Verjetno bi z roko potegnil po kamnu, kot bi prebiral braillovo pisavo spomina. Ko stopi med drevesa, se nenadoma zave, da gleda listje drugače. Ne kot listje. Ampak kot zaveso. Kot okvir slike, ki še nima naslova. On bi verjetno rekel nekaj tihega in skoraj nerazumljivega, kot: »Glej, vsak list ima svojo senco. Tudi mi jo imamo. Samo redki znamo v njej bivati.« V muzejih ne bere več opisov ob slikah. Zamiži in si skuša predstavljati, kaj bi rekel on. Verjetno ne bi govoril veliko. Morda bi le obstal. Pred Monetom. Ali pa pred nečim povsem sodobnim in skoraj praznim. Ona bi stala zraven z željo , da bi bila nevidna in ga gledala. Ne umetnine — njega. Ker bi bila tista slika v resnici on, kako vidi svet. Kako […] Read More
Začelo se je boječe. Z nasmeški in všečki. Ne pogosto, ne vsak dan. Ravno prav, da vsako sporočilo postane pomembno. Da srkata pomen med stavki kot vroč čaj z medom in limono, ki ostane na jeziku še dolgo potem, ko ga ni več. Njej se včasih zdi, da so besede skoraj pretežke, da bi jih izgovorila naglas – zato jih raje misli, v tišini, kjer je lahko bolj pogumna. Nista si še rekla vsega. In to je dobro. Morda celo nujno. Ker je v neizrečenem več odtenkov kot v izgovorjenem. Ker je v tišini med vrsticami več upanja kot v glasnih razlagah. Včasih pomisli: »Zaljubljam se v misli nekoga, ki je lahko samo utvara. Privid.« In nato jo prešine: »Kaj pa, če se ljudje lahko začutimo tudi na daleč? Kaj, če je vesolje ustvarjeno tako, da smo povezani z nevidnimi nitmi, utripi metuljevih kril, mislimi, ki premaknejo nekaj, česar znanost še ni dokazala?« Njene oči se vračajo k njegovim stavkom znova in znova. Včasih, pozno zvečer, ko je svet tišji in srce glasnejše, naredi posnetek zaslona. Ne zato, ker ne bi zaupala, da bo sporočilo tam tudi jutri. Ampak zato, ker je to njena različica spomina. Njena različica bližine. Kot […] Read More
Vedela sem že, ko si me prvič poljubil. Ne javno, ne z dlanjo v dlani, temveč skrivaj – med tistim smešnim, pozno poletnim plesom, kjer se je svet vrtel hitreje, kot bi si želela. Tvoje oči so bile na meni, a tvoje telo – tvoje misli – so že pripadale njej. Tistega večera si govoril o njej. O tem, kako diha, kako se smeji, kako te včasih pogleda kot da si edini moški na svetu. In jaz sem te takrat držala. V objemu, ki je bil dovolj mehak, da si lahko šepetal vanj: »Ne ljubim je. Res, ne ljubim je. Bil je samo spodrsljaj.« Tvoj glas je bil kot zavesa iz svile – komaj slišen, nežno zavajajoč. In zdaj vem – bil je samo pesek. Pesek v mojih dlaneh, ki mi je polzel med prsti. Vedela sem. O, vse sem vedela. Vsak tvoj pogled, vsak dotik, vsako izmikanje. Čakala sem dan, ko boš izrekel tisto, kar sem že nosila v sebi: da nisi več srečen, da sem preveč – karkoli že. Preveč mirna, preveč nežna, preveč trmasta, preveč jaz. Potreboval si nekaj drugega. Nekoga drugega. Nekaj, kar jaz očitno nisem znala biti. »Ni dovolj samo dajati,« si rekel. »Tudi jaz […] Read More
Ne Darči, Darjica, Darža, ampak samo Darja. Oziroma Darya, kadar komu onkraj meja razlagam svoje ime. Pravijo, da sem čudna. V resnici ne vem čisto natančno, zakaj. Ampak verjetno imajo prav, saj v zadregi kdaj pa kdaj bleknem kaj nenavadnega in nato o tem razmišljam tedne, mesece, leta, včasih celo desetletja. Ne hodim na rojstne dneve in zabave. Pravzaprav se druženj na splošno izogibam. Ko vstopim v prostor, poln ljudi, zrak zame postane gost, srce mi začne razbijati, dlani se mi potijo in v glavi mi odzvanja hrup, ki ga ne znam umiriti. Mogoče sem čudna tudi zato, ker se lahko prebudim eno uro po tistem, ko sem odšla spat, preprosto zato, ker se spomnim, da bo Duo na Duolingu užaljen, če ga kak dan zanemarim. Morda sem drugačna tudi zato, ker me lahko neka naključna melodija spravi v jok, ali pa šest ur brez premora poslušam eno in isto pesem. Včasih celo le droben delček nje. In se ob tem čudim, kako je lahko človeško bitje, na eni strani sposobno tako neopisljivih grozot, ustvarilo nekaj tako izjemnega. Mogoče sem čudna tudi zato, ker me, ko stopim skozi vrata v svet, tako močno preplavijo podobe, barve in občutja, da me […] Read More
Nekateri moški si še vedno jemljejo pravico, da kvantajo in duhovičijo o ženskah. Morda je pa moja šola naučiti se takim ljudem reči preprosto: »Odjebi!« Read More
Ljudje takšni smo. Ne pomislimo, da ima vsaka zgodba ozadje in da ima vsak človek preteklost. Pogledujemo izpod čela in si mislimo svoje. Zgražamo se nad tem, kako se nekdo oblači. Nad tem, ker se nekdo na ves glas smeji. Read More
Kaj pravzaprav označuje “čudnost”? Nenavadna oblačila in obutev? Drugačen način razmišljanja? Življenje izven splošno sprejetih družbenih norm? Ali vse to? Read More
Moji idoli odhajajo. Počasi. Potiho. Sem mar zato stara, če tu sedim s kozarcem vina in v slušalkah s tistimi večnimi melodijami, ki spominjajo na poletne večere, ko smo se še brezskrbno zibali globoko v noč. Še vedno čutim z energijo nabiti zrak, ki je drhtel nad gnečo pregretih teles in se odbijal med zidobi Križank in se odbil proti oblakom in se razlil po mestu. Med ulice, do oken, ki so se se na stežaj odprta borila proti poletni vročini. Od asfalta mesta je puhtel vroč zrak, ki se je zažiral vanj ves dan. Pomešan z vonji. Bil je človek, ki je s koncerta odšel zadnji. Vsaj tako se je šalil. Ko so se kazalci že obrnili čez čarovniško uro, je ponavadi rekel, da naj se počasi odpravimo domov, ker ne zgleda, da gre on prvi. Njegovih pesmi ni zgolj za en večer… Njegovih pesmi je za večnos… Besed, ki so tako močne, da se človeku zapišejo v vsako molekulo. V vsak košček telesa. Če le dovoliš, da ti pride blizu, začutiš vso bolečino, strast, ljubezen… vso paleto občutij, ki jih premore vesolje. Malo je takih. Malo je poetov, ki znajo z malo besedami povedati vse. Kot sem nekoč […] Read More
MASOVNO POSILSTVO NA PLAŽI Končno dopust in na idealen sončen dan si našla popolno mesto v senci borovca. Vonj po v poletni vročini stopljeni smoli ti je zlezel v nos in med šumenje nežnih valov in umirjenih pomenjkov, vskoči le kak razigran smeh ali krik otroka. In frajer, ki prodaja sveže pečene grehe. To poleg omamnega vonja povzročajo le slabo vest, ker si si jih, po tvojem mnenju privoščila že preveč za eno poletje. Le kaj bi lahko skazilo popolno idilo plažnih užitkov? O, verjemi, da lahko. Prva kategorija so plažni DJ-ji. Na nabito polni plaži med goro ležalnikov, stolov, senčnikov, hladilnih skrinj in torb, kraljuje gromozanski zvočnik. Kot veličasten buda sredi vse te zmešnjave sedi trebušast ljubitelj piva, ki se je odločil, da bo »razvajal« vesoljno plažno publiko s svojim jagodnim izborom turbo sladkorčov. Na ves glas, seveda. Ker morda babica na skrajnem delu plaže nima dovolj naglas slušnega aparata. In seveda in ne bi želel, da bi bil kdo prikrajšan za glasbene užitke. Njim podobni so zalivski DJ-ji, ki iz svojih plovilc na hreščečih zvočnikih do onemoglosti spuščajo Despacito. Verjetno gre sicer za “kreativno” taktiko prisvajanja zaliva s turkizno vodo. Večina slej ko prej pobegne pred hrupom drugam. Druga kategorija so masterchefi, ki na plažo poleg vsega zgoraj naštetega prinesejo še prenosni žar. Vendarle ga lahko sredi popoldneva popade […] Read More
“Vidiš, tam kjer je tisto desno okno, tam je moj brlog. Tam živiva osamljeni jaz in moj medvedek,” mi je z nasmehom nekega toplega junijskega popoldneva pripovedoval moj najljubši pisatelj. Tisti večer je bilo njegovo okno temno. Pobegnil je nekam na sever. Pisat nov roman. “Nihče več ne piše pisem,” sem pomislila z nasmehom, medtem ko mi je v mislih prevale delal Šostakovičev valček. Sposodila sem si naslov enega njegovih romanov. Read More
Spričkala sva sva se na polno. On, konzervativen za učbenik, je prepričan, da so vsako mini krilo, vroče hlačke, previsoke petke, na meji pornografije. Da bi on svoje dekle s kratkim krilcem v javnost spustil le, če bi šel zraven in še v tem primeru bi pred tem preveril, če dolžina krila ne razkriva kanček preveč kože. In potem sva zašla. Ker jaz ne razumem skoraj tridesetletnika s tako nazadnjaškimi načeli in je on prepričan, da sem v svoji glavi čisto preveč razpuščena, ker sem prepričana, da si človeka ne moreš in nimaš pravice lastiti. Nenazadnje ga nisi kupil pri najboljšem sosedu na kilograme ali na meter. In on je prepričan, da je ljubosumje nekaj najbolj normalnega za moškega. Jaz pa, da je ljubosumje kletka, ki bo eventuelno popustila in bo žrtev ljubosumnih izpadov odletela. Čim dlje stran od posesivnega ljubosumneža. On je prepričan, da je poroka papir, ki daje moškemu popoln nadzor na žensko. In je ona s tem podpisala, da je njegova. NJEGOVA! Pika! Jaz njemu, da je ženska še vedno samostojno bitje. In poroka ne spremeni ničesar. Da partnerja rasteta drug z drugim in drug ob drugem. Sta si opora in ne lastnik in lastnina. On meni, […] Read More
0 comments