“Vedno bom čakala na tvoj objem. In vedno te bo čakal moj objem. Ničesar ne moreš storiti tako narobe, da bi me lahko odgnal,” mu je rekla, ko je začutila, da jo potrebuje. Velikokrat je preprosto vedela, da potrebuje samo nekaj besed. Ne samo zaradi njega. Tudi zaradi sebe. Tudi ona je potrebovala samo to, da ji je rekel, da sta ok. Da ve, da misli nanj. Tisti večer je bil drugačen. Zunaj je deževalo, kaplje so tiho bobnele po okenski polici. Stanovanje je bilo ovito v poltemo, le utripajoča svetloba televizije je risala sence po stenah. On je sedel na robu kavča, sključen, z dlanmi zakopanimi v lase. Njegov dih je bil težak, ramena povešena. Že več tednov je delal do poznih ur, včasih se je domov vračal, ko je ona že spala. Dan za dnem je nosil s seboj utrujenost, ki se je ni dalo prespati. Ona ga je opazovala iz kuhinje, kjer je pripravljala čaj. Poznala je ta pogled – praznina v očeh, kot bi ga nekaj odnašalo proč. Včasih je mislila, da je jezna nanj, ker se umika, a z leti je razumela: ni je hotel obremenjevati. Njegova tišina je bila način, kako jo je varoval […] Read More
Pet žalostnih kapelj dežja je padlo tistega sušnega poletja na razsušeno in razpokano zemljo. Niti toliko ne, da bi na asfaltu nastalo nekaj luž, iz katerih bi se napili žejni vrabci. Počutila se je tako kot zemlja. Sestradana in žejna njegove pozornosti. Pa ne tiste, ki ji jo je dajal, ampak tiste prave. Ljubeče, pomirjujoče. Za njo je bila še ena neprespana noč, ko je prebirala njegova nemočna sporočila, polna obtoževanja in ljubosumja. Vsakič, ko se je odpravil na službeno pot, je bilo enako. Spreminjala se je samo intenzivnost obtožb, ki je variirala glede na lunino meno. Nemočno je strmela v še en rafal obtožb in dvomov, medtem ko je ob prvi kavi, zavita samo v lahko odejo, ki jo je potegnila s seboj s postelje, razmišljala, kako je možno, da hkrati želi, da je ves čas z njim, a ni dovolj dobra, da bi jo predstavil prijateljem. Ubita od obtožb je sedela ob oknu in opazovala, kako se kaplje dežja trudijo prebiti skozi prah, ki se je nabral na steklu. Vse je bilo nekako zadušeno, kot njena čustva. Osamljenost je bila njen vsakdanji spremljevalec, tiha senca, ki jo je spremljala tudi v najbolj svetlih trenutkih dneva. Včasih je imela občutek, da […] Read More
Noč za nočjo je sanjarila o njegovih poljubih, ki jih še ni poznala. Ni vedela, ali se poljublja nežno in sanjavo, kot bi na ustnice sedli lahki metulji, ali strastno in lačno, v želji, da jo okusi celo. Včasih si je v tišini, medtem ko so se mestne luči lomile na stropu njene sobe, predstavljala, kako bi bilo, če bi se njegove ustnice dotaknile njenih – sprva previdno, skoraj sramežljivo, kot bi hoteli vprašati, ali smejo. Drugič si je domišljala, da bi jo poljubil z vso močjo neizgovorjenih hrepenenj, tako silovito, da bi pozabila dihati. Noč za nočjo se je spraševala, če bo njegov prvi dotik po mesecih prebudil roj metuljev ali bo zgolj nekaj vsakdanjega. Srce ji je vsakič rahlo zastalo ob misli na trenutek, ko bi se morda končno uzrla. Kaj, če bi bil njegov pogled topel in globok, kot je sanjala, ali – kar je bolj bolelo – prazen in oddaljen, kot da vse tisto, kar je nosila v sebi, obstaja le v njej? Ustvarjala si je zgodbe in scenarije, ki se morda nikoli ne bodo uresničili. V svoji domišljiji je odigrala že na stotine srečanj. Včasih sta se srečala med množico ljudi – on bi jo […] Read More
Včasih je dovolj le ena beseda. En sam znak, ki bi dokazal, da obstaja v mislih nekoga drugega. Da nekje, v vsakdanjih trenutkih – med čakanjem na kavo, v vrsti za kruh ali med večernim umivanjem zob – misel za hip uide k njej. Da jo nekdo v mislih pokliče po imenu, tako kot bi jo lahko, tiho, z rahlim nasmeškom, ki bi ga bilo mogoče slišati že v načinu, kako je napisano sporočilo. V dolgih večerih, ko jo objame tišina, gosta in mehka kot volna, sedi na robu postelje, z rokami okrog kolen. Pogreša nekaj neizrečenega, nekaj, kar nikoli ni bilo zares izgovorjeno. Ne pogreša pogovorov, ki bi jih poznala noč in srce, ne dotikov, ki bi jih že izkusila. Pogreša možnost, ki je ostala neuresničena. Tisti majhen premik sveta, ki bi ga prinesla ena sama beseda. Nekaj, kar bi raztopilo dvom in ji dalo vedeti, da je nekje nekdo, ki jo sliši. Ki jo razume tudi med vrsticami. Zdaj med vrsticami ni ničesar. Ni stavkov, ki bi jih bilo treba razvozlati. Ni vprašanj, ki bi zahtevala odgovor. Ni smeškov ali pik, za katere bi se spraševala, ali so postavljene namenoma. Ostaja samo prazen prostor, kjer bi lahko bivala […] Read More
“Se kdaj nasmehneš, ko prebereš, kar sem ti napisala?” To vprašanje je viselo med njima kot par kapljic, ki omahujejo na robu strehe, preden se odločijo pasti. Pisala mu je v valovih. Ne vsak dan. Včasih jo je popadla potreba po tišini, umiku, drugič je besede izlila kot kavo čez rob skodelice – po nesreči, a z namenom. Sporočila so prihajala neredno, kot poletne nevihte. V sporočilih ni bilo vprašanj, ki bi terjala odgovore. Bila so kot pisma, izgubljena v času. Kot pošiljke, za katere nihče ni vedel, ali bodo sploh kdaj prispele. »Danes sem spet razlila nekaj čustev,« mu je nekoč zapisala. »Tokrat sem bila bolj pogumna. Morda celo preveč. Morda boš moral sezuti čevlje, ko jih boš bral – ker je voda že do gležnjev.« On jih je prebiral počasi. Kot da vsaka vrstica potrebuje svoj dih. Včasih je obstal pri eni sami besedi, kakor da stopi skozi skrivni portal v drugo vesolje. Drugič jih je preletel vse naenkrat in zmeden obstal – prepojen z njenim notranjim monologom, za katerega ni prosil, a je treščil vanj, kot neurje. Ni ji vedno odgovarjal. A včasih se je zasmejal. Tiho, skoraj sramežljivo. Kot otrok, ki najde risbo iz preteklosti in si ne upa priznati, da je vanjo […] Read More
Trajalo je. Bilo je počasno, skoraj nerazumljivo razraščanje zaupanja. Najprej je z eno roko odpenjala zaponke preteklosti, nato z drugo zlagala ščite in meče v omaro. Najprej za nekaj ur. Potem za ves dan. Nazadnje so tam ostali za vedno. Ob njem je postala drugačna. Gola v svoji človeškosti. Pokazala mu je, kako zadrhti, ko jo poboža po tilniku. Povedala mu je, da ponoči ne more spati brez vsaj malo svetlobe. Da se boji višine, a še bolj padca. Da ima včasih občutek, da karkoli naredi, ne bo dovolj. In on je vse to vzel. Nežno, kot nekaj svetega. Čuval je njeno zaupanje kot svetinjo. Vse do trenutka, ko jo ni več potreboval. Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga je zaslepila. Ko je videl vse njene plati – tudi temne, neodločene, boječe – mu je postalo lažje, da jo rani. Lažje, da vanjo usmeri bes, ki ga ni zmogel pomiriti v sebi. Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga […] Read More
Živela je njegove besede. Ne tako, kot ljudje živijo zgodbe v knjigah ali pesmi, ki jih požirajo v tišini noči. Ne. Ona je v njegovih stavkih dihala. Srkala jih je, kot bi bila žejna po dolgem pohodu čez puščavo. Kot da bi vsaka njegova misel, ki jo je delil z njo, postala drobna kapljica, ki ji ohranja upanje pri življenju. Včasih so bili to le utrinki. Stavki, ki jih večina ljudi niti ne bi opazila. Odlomek iz dneva, ko ga je razžalostil pogled na starca z rožami v rokah. Zapis o vetru, ki je pihal s severa in spominjal na nek pozabljen kraj. Njene oči so drsele po črkah, a srce … srce jih je znova in znova ponotranjalo, prevajalo v pomen, ki ga ni mogoče zares ubesediti. Počasi je odkrivala tančice, ki so ga zakrivale. Kot arheologinja, ki z nežnim čopičem odstranjuje prah z dragocene najdbe, da ne bi česa prelomila. Plast za plastjo je spoznavala, kdo je in kaj vse se skriva za na videz nedostopnim obrazom, tistim, ki je celo na fotografijah nosil le redke, zadržane sledi nasmeha. Velikokrat se je spraševala, kako je mogoče, da pogreša nekoga, ki ga v resnici nikoli ni zares spoznala. Kako […] Read More
Sedi v temi dvorane. Še preden se prižgejo luči. Še preden vstopijo ljudje in prostor napolni šum pričakovanja, šelestenje programov, dotiki dlani, tihi pozdravi, vonj po parfumu in zatohlem žametu. Sedi tam – nevidna, skoraj prosojna, v temi, ki diha skupaj z njo. Na enem izmed tistih stolov, ki so vsrkali na tisoče energij. Ki poznajo stotine zgodb, tisoče pogledov, tihe solze in zadržane nasmehe. Stol, ki je bil priča aplavzom, razhodom, vzdihom ob zadnjih tonih arije in objemom, ki so se zgodili v temi. Tak stol nosi spomine drugih, a danes drži njene. Zamiži. Čuti njegovo dlan v svoji, čeprav ga ni ob njej. Domišljija jo prelisiči s takšno nežnostjo, da bi ji skoraj verjela. Nasloni glavo na oblazinjen naslonjalo in si domišlja, da je to on. Njegovo telo. Njegova bližina. Zazdi se ji, da še vedno v zraku visi vonj njegove kože – tisti rahlo začinjen, topel, domač. Globoko v sebi ve, da je to samo vonj tosočerih predstav, a si rada domišlja. »Manjkaš,« šepne v gluho temo. Glas ostane med praznimi stoli, med vrstami, zavesami in sencami. Ne vrača se kot odmev, le obleži tam – kot dokaz, da je bila, da čuti. Ne želi govoriti. Tišina je njun zaveznik. […] Read More
Včasih si dovoli biti iskrena. Dovoli, da jo ljudje spoznajo. Tako, kot je. Z vsemi napakami, hibami, temnimi in svetlimi trenutki. Nato jo preplavi občutek, da se je razgalila preveč. Da je njena iskrenost puščica, ki ne leti proti srcu drugega, ampak nazaj – naravnost v njeno. Da je tisti nasmeh, ki ga je delila, bil preveč. Da je tisti stavek – čisto navaden, čisto neškodljiv – razkril kaj, česar ne bi smel. In takrat izgine. Ne dramatično. Ne z glasnim pokom vrat. Le potihoma. Kot da zapre okno v sebi in pusti, da se zavesa zagrne nazaj. Nihče ne opazi, da ni več resnično prisotna. Še vedno kima, še vedno govori, morda celo ponudi kavo – a znotraj je že daleč. Njeni občutki se takrat stisnejo kot prestrašene ptice. Pobegnejo v najtemnejše kotičke, kjer jih ne najde niti sama. Postane tiha različica sebe. Tista, ki ne zaupa več ne sebi ne drugim. Otopi, a ne zato, ker bi ji bilo vseeno. Prav nasprotno. Otopi, ker se ji zdi, da je to edini način, da preživi. Otopi, ker ji je preveč mar. Ker je to edini način, da skrije sram pred samo seboj in edini način, da se izogne bolečini. […] Read More
Tiste noči je luna sijala z nenavadno močjo. Z morja je med antične zidove koloseja nosilo vonj po soli, morskih algah in poletju. Melodija morskih valov je ustvarjala orkestralno podlago zvokom klavirja, ki so ga ponesli v drug svet. V zraku je čutil njen vonj, kot bi ga luna sama prinesla čez morje. “Luna mi je nocoj prinesla tvoj vonj,” ji je napisal. Ona je doma, pod isto luno, razmišljala o njem. Njegove besede so jo presenetile in razveselile in za trenutek prestrašile. Zdelo se ji je neverjetno, da lahko toliko čuti do nekoga, ki ga srečuje le redko. A globoko v sebi je vedela, da je ta povezanost nekaj posebnega, nekaj, česar ne doživiš v vsakem življenju. Včasih jo je bilo strah, da bo s svojo iskrenostjo ali kakšno nerodno opazko prekinila to krhko nit med njima. Zadržala je dih. Ne zaradi besed, ampak zaradi načina, kako so besede prišle. Nenapovedane. Čiste. Kot sapica med poletno nevihto. Sedela je ob oknu, z zavesami napol odprtimi in z glasbo, ki jo je pomirjala. In vendar je nekaj v njej je zanihalo. Nežno, a globoko. Začutila je potres, za katerega ni točno vedela, ali ga je povzročilo njeno srce ali narava. Včasih je tako zelo čutila, da jo je bilo strah. Kako je mogoče, da jo nekaj tako dotakne – […] Read More
Junij ima poseben vonj. Diši po nedokončanih obljubah in soncu, ki skozi zaprta okna riše spomine po lesenih tleh. Včasih so bili ti dnevi polni smeha, ki je odmeval po praznih sobah, zdaj pa je tišina tako glasna, da se ji skorajda zdi, da jo lahko primeš v roke. Sedi na tleh med steno in posteljo. Žarki svetlobe se dotikajo njenih gležnjev kot neizrečeni stavki, ki še vedno tičijo nekje med njo in njim. Skozi okno prihajajo zvoki ulice: otroci, ki se igrajo, ptiči, ki prepevajo, in oddaljen hrup avtomobilov, ki dodaja zvoke v kakofonijo življenja. V roki drži črno-bel polaroid, rahlo opraskan na robovih. Njegov nasmeh je še tam. Malo poševno, kot da ga je ujela v trenutku med dvema nasmehoma. Spomin, ki ni prosil, da ostane, pa je vseeno tu. Na hrbtni strani slike so s svinčnikom zapisane na pol zbledele besede: »Za vedno,« Ona zdaj ve, da je ta »za vedno« samo iluzija. »Guardami,« bi mu rekla, če bi stal pred njo. »Guardami, amore.« Z navihanim nasmehom v pričakovanju grimase, ki jo je vedno imel pripravljeno, ko je vanj obrnila stari polaroid. Razmišlja, da ne razume več, zakaj je sreča vedno videti kot nekaj oddaljenega. Kot mesto, ki ga opazuješ z vlaka, pa nikoli ne izstopiš. Zazre se skozi okno. Tam zunaj mimo gre par z dežnikom. Smejeta se. Ona se nasloni nanj, […] Read More
Najprej je bilo le nekaj vrstic. Neoprijemljivih, a dovolj, da so v njej nekaj premaknile. Morda le senco misli, kanček radovednosti. Nekakšen droben klik, kot stikalo, ki se obrne v srcu, še preden si sam sebi priznaš, da ga je nekdo pritisnil. Pisala mu je tiho, z zadržanim nasmehom: »Tukaj je drugače. Tu sva sama.« On pa je odpisal: »Kot da bi imela zaseben pogovor v kul koktejl baru, kajne?« In v njej se je nekaj stopilo. Tisti redki trenutek, ko se ti odpre notranji prostor, kjer ne potrebuješ ne dotika, ne glasu. Samo občutek, da si nekje slišan. Da se nekdo smehlja na drugi strani zaslona, ob isti uri, v istem večeru, čeprav je svet med vama razprt kot zemljevid, ki ga ne znaš zložiti nazaj. Besede so postajale mehkejše, bolj tople. Pisala sta si o običajnih stvareh – o kavi, o hladu večerov, o koncertih in naključjih. A vmes so se skrivali obrisi nečesa več. Tistega, kar se rodi v presledkih med sporočili. Ko čakaš, če bo odgovor prišel takoj. Ko se vprašanje prelije v željo, da ne bi bilo prebrano le prebrano, ampak prežeto z občutki. Napisala mu je, da je bil tisti objem tako čaroben, da še vedno malo živi v njem. In da […] Read More
0 comments