“Se kdaj nasmehneš, ko prebereš, kar sem ti napisala?” To vprašanje je viselo med njima kot par kapljic, ki omahujejo na robu strehe, preden se odločijo pasti. Pisala mu je v valovih. Ne vsak dan. Včasih jo je popadla potreba po tišini, umiku, drugič je besede izlila kot kavo čez rob skodelice – po nesreči, a z namenom. Sporočila so prihajala neredno, kot poletne nevihte. V sporočilih ni bilo vprašanj, ki bi terjala odgovore. Bila so kot pisma, izgubljena v času. Kot pošiljke, za katere nihče ni vedel, ali bodo sploh kdaj prispele. »Danes sem spet razlila nekaj čustev,« mu je nekoč zapisala. »Tokrat sem bila bolj pogumna. Morda celo preveč. Morda boš moral sezuti čevlje, ko jih boš bral – ker je voda že do gležnjev.« On jih je prebiral počasi. Kot da vsaka vrstica potrebuje svoj dih. Včasih je obstal pri eni sami besedi, kakor da stopi skozi skrivni portal v drugo vesolje. Drugič jih je preletel vse naenkrat in zmeden obstal – prepojen z njenim notranjim monologom, za katerega ni prosil, a je treščil vanj, kot neurje. Ni ji vedno odgovarjal. A včasih se je zasmejal. Tiho, skoraj sramežljivo. Kot otrok, ki najde risbo iz preteklosti in si ne upa priznati, da je vanjo […] Read More
Trajalo je. Bilo je počasno, skoraj nerazumljivo razraščanje zaupanja. Najprej je z eno roko odpenjala zaponke preteklosti, nato z drugo zlagala ščite in meče v omaro. Najprej za nekaj ur. Potem za ves dan. Nazadnje so tam ostali za vedno. Ob njem je postala drugačna. Gola v svoji človeškosti. Pokazala mu je, kako zadrhti, ko jo poboža po tilniku. Povedala mu je, da ponoči ne more spati brez vsaj malo svetlobe. Da se boji višine, a še bolj padca. Da ima včasih občutek, da karkoli naredi, ne bo dovolj. In on je vse to vzel. Nežno, kot nekaj svetega. Čuval je njeno zaupanje kot svetinjo. Vse do trenutka, ko jo ni več potreboval. Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga je zaslepila. Ko je videl vse njene plati – tudi temne, neodločene, boječe – mu je postalo lažje, da jo rani. Lažje, da vanjo usmeri bes, ki ga ni zmogel pomiriti v sebi. Dolgo je verjela, da jo vidi takšno, kot si je vedno želela biti videna – z razpoko, skozi katero prihaja svetloba. A kasneje je razumela: svetloba ga […] Read More
Živela je njegove besede. Ne tako, kot ljudje živijo zgodbe v knjigah ali pesmi, ki jih požirajo v tišini noči. Ne. Ona je v njegovih stavkih dihala. Srkala jih je, kot bi bila žejna po dolgem pohodu čez puščavo. Kot da bi vsaka njegova misel, ki jo je delil z njo, postala drobna kapljica, ki ji ohranja upanje pri življenju. Včasih so bili to le utrinki. Stavki, ki jih večina ljudi niti ne bi opazila. Odlomek iz dneva, ko ga je razžalostil pogled na starca z rožami v rokah. Zapis o vetru, ki je pihal s severa in spominjal na nek pozabljen kraj. Njene oči so drsele po črkah, a srce … srce jih je znova in znova ponotranjalo, prevajalo v pomen, ki ga ni mogoče zares ubesediti. Počasi je odkrivala tančice, ki so ga zakrivale. Kot arheologinja, ki z nežnim čopičem odstranjuje prah z dragocene najdbe, da ne bi česa prelomila. Plast za plastjo je spoznavala, kdo je in kaj vse se skriva za na videz nedostopnim obrazom, tistim, ki je celo na fotografijah nosil le redke, zadržane sledi nasmeha. Velikokrat se je spraševala, kako je mogoče, da pogreša nekoga, ki ga v resnici nikoli ni zares spoznala. Kako […] Read More
Sedi v temi dvorane. Še preden se prižgejo luči. Še preden vstopijo ljudje in prostor napolni šum pričakovanja, šelestenje programov, dotiki dlani, tihi pozdravi, vonj po parfumu in zatohlem žametu. Sedi tam – nevidna, skoraj prosojna, v temi, ki diha skupaj z njo. Na enem izmed tistih stolov, ki so vsrkali na tisoče energij. Ki poznajo stotine zgodb, tisoče pogledov, tihe solze in zadržane nasmehe. Stol, ki je bil priča aplavzom, razhodom, vzdihom ob zadnjih tonih arije in objemom, ki so se zgodili v temi. Tak stol nosi spomine drugih, a danes drži njene. Zamiži. Čuti njegovo dlan v svoji, čeprav ga ni ob njej. Domišljija jo prelisiči s takšno nežnostjo, da bi ji skoraj verjela. Nasloni glavo na oblazinjen naslonjalo in si domišlja, da je to on. Njegovo telo. Njegova bližina. Zazdi se ji, da še vedno v zraku visi vonj njegove kože – tisti rahlo začinjen, topel, domač. Globoko v sebi ve, da je to samo vonj tosočerih predstav, a si rada domišlja. »Manjkaš,« šepne v gluho temo. Glas ostane med praznimi stoli, med vrstami, zavesami in sencami. Ne vrača se kot odmev, le obleži tam – kot dokaz, da je bila, da čuti. Ne želi govoriti. Tišina je njun zaveznik. […] Read More
Včasih si dovoli biti iskrena. Dovoli, da jo ljudje spoznajo. Tako, kot je. Z vsemi napakami, hibami, temnimi in svetlimi trenutki. Nato jo preplavi občutek, da se je razgalila preveč. Da je njena iskrenost puščica, ki ne leti proti srcu drugega, ampak nazaj – naravnost v njeno. Da je tisti nasmeh, ki ga je delila, bil preveč. Da je tisti stavek – čisto navaden, čisto neškodljiv – razkril kaj, česar ne bi smel. In takrat izgine. Ne dramatično. Ne z glasnim pokom vrat. Le potihoma. Kot da zapre okno v sebi in pusti, da se zavesa zagrne nazaj. Nihče ne opazi, da ni več resnično prisotna. Še vedno kima, še vedno govori, morda celo ponudi kavo – a znotraj je že daleč. Njeni občutki se takrat stisnejo kot prestrašene ptice. Pobegnejo v najtemnejše kotičke, kjer jih ne najde niti sama. Postane tiha različica sebe. Tista, ki ne zaupa več ne sebi ne drugim. Otopi, a ne zato, ker bi ji bilo vseeno. Prav nasprotno. Otopi, ker se ji zdi, da je to edini način, da preživi. Otopi, ker ji je preveč mar. Ker je to edini način, da skrije sram pred samo seboj in edini način, da se izogne bolečini. […] Read More
Tiste noči je luna sijala z nenavadno močjo. Z morja je med antične zidove koloseja nosilo vonj po soli, morskih algah in poletju. Melodija morskih valov je ustvarjala orkestralno podlago zvokom klavirja, ki so ga ponesli v drug svet. V zraku je čutil njen vonj, kot bi ga luna sama prinesla čez morje. “Luna mi je nocoj prinesla tvoj vonj,” ji je napisal. Ona je doma, pod isto luno, razmišljala o njem. Njegove besede so jo presenetile in razveselile in za trenutek prestrašile. Zdelo se ji je neverjetno, da lahko toliko čuti do nekoga, ki ga srečuje le redko. A globoko v sebi je vedela, da je ta povezanost nekaj posebnega, nekaj, česar ne doživiš v vsakem življenju. Včasih jo je bilo strah, da bo s svojo iskrenostjo ali kakšno nerodno opazko prekinila to krhko nit med njima. Zadržala je dih. Ne zaradi besed, ampak zaradi načina, kako so besede prišle. Nenapovedane. Čiste. Kot sapica med poletno nevihto. Sedela je ob oknu, z zavesami napol odprtimi in z glasbo, ki jo je pomirjala. In vendar je nekaj v njej je zanihalo. Nežno, a globoko. Začutila je potres, za katerega ni točno vedela, ali ga je povzročilo njeno srce ali narava. Včasih je tako zelo čutila, da jo je bilo strah. Kako je mogoče, da jo nekaj tako dotakne – […] Read More
Junij ima poseben vonj. Diši po nedokončanih obljubah in soncu, ki skozi zaprta okna riše spomine po lesenih tleh. Včasih so bili ti dnevi polni smeha, ki je odmeval po praznih sobah, zdaj pa je tišina tako glasna, da se ji skorajda zdi, da jo lahko primeš v roke. Sedi na tleh med steno in posteljo. Žarki svetlobe se dotikajo njenih gležnjev kot neizrečeni stavki, ki še vedno tičijo nekje med njo in njim. Skozi okno prihajajo zvoki ulice: otroci, ki se igrajo, ptiči, ki prepevajo, in oddaljen hrup avtomobilov, ki dodaja zvoke v kakofonijo življenja. V roki drži črno-bel polaroid, rahlo opraskan na robovih. Njegov nasmeh je še tam. Malo poševno, kot da ga je ujela v trenutku med dvema nasmehoma. Spomin, ki ni prosil, da ostane, pa je vseeno tu. Na hrbtni strani slike so s svinčnikom zapisane na pol zbledele besede: »Za vedno,« Ona zdaj ve, da je ta »za vedno« samo iluzija. »Guardami,« bi mu rekla, če bi stal pred njo. »Guardami, amore.« Z navihanim nasmehom v pričakovanju grimase, ki jo je vedno imel pripravljeno, ko je vanj obrnila stari polaroid. Razmišlja, da ne razume več, zakaj je sreča vedno videti kot nekaj oddaljenega. Kot mesto, ki ga opazuješ z vlaka, pa nikoli ne izstopiš. Zazre se skozi okno. Tam zunaj mimo gre par z dežnikom. Smejeta se. Ona se nasloni nanj, […] Read More
Najprej je bilo le nekaj vrstic. Neoprijemljivih, a dovolj, da so v njej nekaj premaknile. Morda le senco misli, kanček radovednosti. Nekakšen droben klik, kot stikalo, ki se obrne v srcu, še preden si sam sebi priznaš, da ga je nekdo pritisnil. Pisala mu je tiho, z zadržanim nasmehom: »Tukaj je drugače. Tu sva sama.« On pa je odpisal: »Kot da bi imela zaseben pogovor v kul koktejl baru, kajne?« In v njej se je nekaj stopilo. Tisti redki trenutek, ko se ti odpre notranji prostor, kjer ne potrebuješ ne dotika, ne glasu. Samo občutek, da si nekje slišan. Da se nekdo smehlja na drugi strani zaslona, ob isti uri, v istem večeru, čeprav je svet med vama razprt kot zemljevid, ki ga ne znaš zložiti nazaj. Besede so postajale mehkejše, bolj tople. Pisala sta si o običajnih stvareh – o kavi, o hladu večerov, o koncertih in naključjih. A vmes so se skrivali obrisi nečesa več. Tistega, kar se rodi v presledkih med sporočili. Ko čakaš, če bo odgovor prišel takoj. Ko se vprašanje prelije v željo, da ne bi bilo prebrano le prebrano, ampak prežeto z občutki. Napisala mu je, da je bil tisti objem tako čaroben, da še vedno malo živi v njem. In da […] Read More
Zgodba o dveh, ki si še nista upala vsega povedati – in ravno zato še vedno verjameta, da se vse najlepše šele lahko zgodi. On je govoril v barvah neba, ona v piših vetra. Ona v jeziku, ki ga ni razumel on. On v jeziku, ki ga ni razumela ona. Med njima je stalo na tisoče besed, ki so ostale neizgovorjene. Šahirala sta s sporočili: ona, on, ona, on … Če je bila tišina predolga in je neizgovorjeno postalo preveč brbotajoče, je napisala kaj vsakdanjega, običajnega. Njune besede so bile kot dve reki – vsaka v svoji strugi, vsaka s svojim tokom – ki sta se včasih skoraj dotaknili, a nikoli zares zlili. In onadva. .. Spoznala sta se na mestu, kjer nihče ni pričakoval tišine. In vendar je bila prav tišina tisto, kar ju je najprej povezalo. Vsak je v sebi nosil besede – dolga pisma, neizgovorjene stavke, metafore, ki bi premostile galaksije, če bi le vedela, kako jih preliti v jezik drugega. Pisala sta si v mislih. Ona je včasih v zvezek zapisovala poezije in zgodbe, ki jih ni nikoli poslala. On je v mislih sestavljal stavke, ki jih je nato nalašč pozabil. Ne zaradi pomanjkanja čustev, ampak zaradi strahu, da bo to čustvo prevedeno narobe. »Če rečem, da […] Read More
Včasih hodi po svetu kot nekdo, ki ni več sam. Ne zato, ker bi bil nekdo ob njej — ampak ker ga nosi v sebi, kot pogled, ki ostane tudi potem, ko se oči zaprejo. »Kako bi on videl to?« si šepne, ko stoji pred stavbo z razpokanim pročeljem in zavitimi ograji, ki spominjajo na zamrznjeno glasbo. V njej bi on verjetno prepoznal zgodbo, ki se je začela še preden so postavili temelje. Verjetno bi z roko potegnil po kamnu, kot bi prebiral braillovo pisavo spomina. Ko stopi med drevesa, se nenadoma zave, da gleda listje drugače. Ne kot listje. Ampak kot zaveso. Kot okvir slike, ki še nima naslova. On bi verjetno rekel nekaj tihega in skoraj nerazumljivega, kot: »Glej, vsak list ima svojo senco. Tudi mi jo imamo. Samo redki znamo v njej bivati.« V muzejih ne bere več opisov ob slikah. Zamiži in si skuša predstavljati, kaj bi rekel on. Verjetno ne bi govoril veliko. Morda bi le obstal. Pred Monetom. Ali pa pred nečim povsem sodobnim in skoraj praznim. Ona bi stala zraven z željo , da bi bila nevidna in ga gledala. Ne umetnine — njega. Ker bi bila tista slika v resnici on, kako vidi svet. Kako […] Read More
Začelo se je boječe. Z nasmeški in všečki. Ne pogosto, ne vsak dan. Ravno prav, da vsako sporočilo postane pomembno. Da srkata pomen med stavki kot vroč čaj z medom in limono, ki ostane na jeziku še dolgo potem, ko ga ni več. Njej se včasih zdi, da so besede skoraj pretežke, da bi jih izgovorila naglas – zato jih raje misli, v tišini, kjer je lahko bolj pogumna. Nista si še rekla vsega. In to je dobro. Morda celo nujno. Ker je v neizrečenem več odtenkov kot v izgovorjenem. Ker je v tišini med vrsticami več upanja kot v glasnih razlagah. Včasih pomisli: »Zaljubljam se v misli nekoga, ki je lahko samo utvara. Privid.« In nato jo prešine: »Kaj pa, če se ljudje lahko začutimo tudi na daleč? Kaj, če je vesolje ustvarjeno tako, da smo povezani z nevidnimi nitmi, utripi metuljevih kril, mislimi, ki premaknejo nekaj, česar znanost še ni dokazala?« Njene oči se vračajo k njegovim stavkom znova in znova. Včasih, pozno zvečer, ko je svet tišji in srce glasnejše, naredi posnetek zaslona. Ne zato, ker ne bi zaupala, da bo sporočilo tam tudi jutri. Ampak zato, ker je to njena različica spomina. Njena različica bližine. Kot […] Read More
Vedela sem že, ko si me prvič poljubil. Ne javno, ne z dlanjo v dlani, temveč skrivaj – med tistim smešnim, pozno poletnim plesom, kjer se je svet vrtel hitreje, kot bi si želela. Tvoje oči so bile na meni, a tvoje telo – tvoje misli – so že pripadale njej. Tistega večera si govoril o njej. O tem, kako diha, kako se smeji, kako te včasih pogleda kot da si edini moški na svetu. In jaz sem te takrat držala. V objemu, ki je bil dovolj mehak, da si lahko šepetal vanj: »Ne ljubim je. Res, ne ljubim je. Bil je samo spodrsljaj.« Tvoj glas je bil kot zavesa iz svile – komaj slišen, nežno zavajajoč. In zdaj vem – bil je samo pesek. Pesek v mojih dlaneh, ki mi je polzel med prsti. Vedela sem. O, vse sem vedela. Vsak tvoj pogled, vsak dotik, vsako izmikanje. Čakala sem dan, ko boš izrekel tisto, kar sem že nosila v sebi: da nisi več srečen, da sem preveč – karkoli že. Preveč mirna, preveč nežna, preveč trmasta, preveč jaz. Potreboval si nekaj drugega. Nekoga drugega. Nekaj, kar jaz očitno nisem znala biti. »Ni dovolj samo dajati,« si rekel. »Tudi jaz […] Read More
0 comments