Končno doma. Stvari, ki so bile vedno samoumevne, postanejo cel luksuz. Dolgo česanje las naprimer… mehurčkasta kopel. Granola kosmiči z jogurtom in sadjem, make-up, postelja, ki diši znano. Stvari, ki jih sicer ne opaziš, ker so pač del tvojega vsakdana. Počasi se misli sestavljajo in se postavljajo v neko približno usklajeno urejenost. Čisto urejene verjetno še nekaj časa ne bodo. Sedem dni ni veliko časa, če greš na dopust ali na morje. Je pa veliko časa, če morja v življenju še nisi videl. Če si pri štirinajstih še nisi počesal las, če ne poznaš vonja sveže oprane posteljnine ali še nikoli nisi uporabljal jedilnega pribora. Sedem dni je cela večnost, če tvoji starši ne vedo, kako bi priskrbeli osnovne stvari, kot so kruh in mleko. Sedem dni je kot stoletje, če ne veš, kaj boš naslednji dan oblekel in te bodo tvoji sošolci spet zafrkavali, ker si drugačen. To je samo nekaj zgodb, ki stojijo zadaj. Za to veliko zgodbo fanta, ki mu prijatelji in družina pomenijo vse. Fanta, ki se zna postaviti v kožo slehernega. In fanta, ki vidi dobro v največjem zlu. In je tako poln pozitivizma, da se zdi, da v tem krutem svetu ne bi mogel […] Read More
Nedelja je počasi, v zadnji izdihljajih, kinkala v pozen, shlajen pomladni večer. Popoldanska nevihta je s seboj odplaknila soparo in napetost popoldneva. Polna vtisov sem sedla za computer. Od petka mi je ostajal dolg. Fotografije koncerta, ki se je zavlekel globoko v noč in s katerega sem, pred koncem, odšla domov z mislijo, da ne maram predolgih koncertov, ker mi ne pustijo okusa po še. »Fotografije bom izbrala in uredila v nedeljo zvečer«, sem si rekla. In tu je bil ta večer. Nastavila sem si njegovo playlisto. The best of. Vedno se zapodim med fotografije z ustrezno glasbeno podlago. Zdi se mi, da se tako vrnem v tisto koncertno vzdušje. Zdi se mi, da tako bolj začutim vzdušje. Bolje izberem. In v nekem trenutku sem se zalotila, da se mi pogled megli. Da je vse postalo neostro in da je moj obraz moker od solz. »Ne lomite mi bagrenje, pod njima sam je ljubio… Bosonogu i odbeglu od sna.” Ujeta sem se znašla med zvoke klavirja, čela, basa, tamburic in nekih starih, grenkih čustev. Ker takšna glasba ne more nastati zgolj izpod prstov nekoga veščega zlaganja besed. Takšne besede imajo težo zgodnje pomladanskega snega, ki lomi nežne veje dreves. In […] Read More
Bil je eden tistih popremierskih dni. Nemir je brbotal pod sicer na videz utrujeno in umirjeno površino. Bil je eden tistih trenutkov, ko sem se zagledala v daljavo in zaklenila pogled na nekaj nedoločenega. Kot razkuhan njok sem se regenerirala (ali pa morda smilila sami sebi, kdo bi vedel) za mizo v mojem najljubšem lokalu. Brez besed. Z nogami nedostojno položenimi na sosednji stol. In znova tvegala, da slišim: “Pa se to spodobi?! Je damsko tako sedeti?!” V nekem trenutku sem se zalotila, da s slamico neusmiljeno masakriram košček pomaranče v kozarcu Aperol spritza. Oranžna rezina je bila samo še lupina in po kozarcu je plavala neka motna zmes, ki je nekoč sestavljala urejeno strukturo pomaranče. Nisem se niti skušala vprašati, kaj mi je. Vedela sem, da sem kot vulkan, ki lahko v vsakem trenutku izbruhne. Solze. Počasi je odtekal adrenalin na koncu sezone. Počasi je popuščala napetost. Počasi je v zavest prihajalo dejstvo, da se od nekaterih poslavljam, za zelo dolgo časa. Bila je še ena tistih, čustveno intenzivnih, sezon. Mozart, ki me je oblikoval, kot plastelin z vso svojo intenzivnostjo. Orff, Glass, Verdi, Bach, Debussy, Stravinski… Sami taki, ki se zavlečejo v DNK in spreminjajo strukturo dedne zasnove človeka. […] Read More
Kdo je tvoj idol? Kdo ti zamaje tla pod nogami, ko zapoje tvojo najljubšo pesem ali šepeta nesojeni ljubezni v televizijski nadaljevanki? Kdo je tisti, ki bi ga zaščitila pred vsemi grdobijami, ki jih počnejo pokvarjenke v tvoji najljubši tv noveli? Svoj glasbeni okus težko natančno opišem. Težko se kategoriziram v katerokoli glasbeno zvrst. Načeloma vedno pravim, da sem klasik. Ampak med Wagnerjem, Verdijem, Rossinijem, Beethovnom, Mozartom, se najdejo tudi Nickelbacki, Kings of Leon, Eaglesi…. Pa Gibonni, Oliver, nekatere klape in Goran Karan… Roko na srce, glasbo delim samo na kakovostno in nekakovostno. In konec koncev v pravem trenutku in pod pravimi zvezdami se nade v mojem glasbenem repertoarju še kaj drugega. Kot naprimer, ko sem po neki prebedeni noči z razbolelo glavo ugotavljala od kje mi tak račun na iTunesih in ugotovila, da sem prejšnjo noč bila DJ in da se je na mojem telefonu čudežno znašel tudi Mile Kitič, pa Modrijani in Mladi dolenjci… Med ostalim. Skratka, lahko mirno rečem, da imam izredno širok glasbeni nabor všečnih stvaritev. Poslušam kar mi v nekem trenutku sede. In v resnici ni lepšega od vožnje nekje po obalni cesti pri sosedovih in medtem, ko sonce prijetno greje in se človek počuti kar […] Read More
“Dovolj! Pojdi stran! Umakni se! Zapri se v temen prostor, sedi na tla in se pretvarjaj, da ne obstajaš! Zvij se v klopčič in postani nevidna. Izbriši vse telefonske številke! Izbriši vse kontakte!” To je samo nekaj misli, ki se zapodijo na ponedeljkovo jutro skozi možgane, po intenzivno družabnem koncu tedna. Ki je bil, da se razumeva, čudovit. Nepozaben! Izjemen! Z ljudmi, ki jim zaupam in se z njimi počutim skoraj bolj domače, kot z domačimi. Ampak potem, ko je nekaj tako varno in neskomplicirano, ko ni nikakršnih pretvarjanj, zavor, taktiziranj in doplomacij, je težko stopiti nazaj v realnost, kjer je kanček diplomacije in samokontrole pa vendarle potreben. Gre predvsem zato, da ne znam brati med vrsticami. Ne znam zaznati podtonov. In če je nekdo v sporočilih indiferenten? Me hoče samo odgnati? Mu presedam? Se tudi ta nekdo želi umakniti in mi preprosto na (verjetno) suptilen način povedati, da me ne želi v svojem življenju? In potem se sprašujem, če sem se umaknila jaz ali s svojim umikanjem odrivam druge. In ne vem, če od ljudi preprosto prečakujem več, kot so pripravljeni dati in sem v resnici tako zelo drugačna od vseh, da mi je nekaj najbolj normalnega vzdrževati stike, […] Read More
Že nekaj časa je tega. Navihana zgodba in kot sama rada rečem, po tauferjevsko večplastna, je bila ena od premier leta 2015. Sama sem jo pravzaprav doživljala v nekakšnem transu. Preutrujena, da bi se lahko branila vseh možnih energij in presveža v tem, da bi znala pobegniti. Vendarle je bilo to pred tremi leti in naša je bila takrat relativno sveža fotografinja v nacionalni operni hiši. In tam nekje blizu su bili vendarle ljudje, ki sem jih vedno občudovala le od daleč. Takrat pa sem jih nenadoma srečevala po hodnikih, poslušala njihove glasove. In Vito Taufer je bil do takrat neko oddaljeno božanstvo drugih teatrov. Da se razumemo. Še vedno ga občudujem. In še vedno je človek, ki mi ostaja največji misterij. Ampak ljudje, ki jih človek srečuje skoraj vsak dan, kljub vsemu dobijo malce bolj zemeljski pridih. Iskreno, če sem morala v Vitovo bližino, sem si želela skočiti iz kože se skriti v najtemnejši kot gledališča, se razbliniti v zrak. Ali, če sem že pri Orfeju v peklu, magari pobegniti v pekel. Preprosto zato, ker na večino ljudi, ki jih spoznam, znam reagirati. Na večino. In če se slučajno sprašuješ, zakaj sem si upam šele po tolikem času dotakniti […] Read More
V Ljubljani živim že, če usekam takole čez prste, že nekih dvajset let. In več kot polovico tega s stalim naslovom. In prinam, da nisem ravno prava Ljubljančanka. Še vedno se utegnem igubiti. In včasih s težavo priznam, da še glavnih ulic ne lociram prav dobro, Moj izgovor je, da sem pač ženska in ženske z navigacijo in orientacijo nimamo prav veliko skupnega. Vedno sem rekla, da ljubim svoje mesto. To malo, žepno, prestolnico. Nekaj ljubkega ima v sebi. Celo v tistih najbolj sivih dneh, ko ne vidim zelenice pred blokom zaradi goste megle. Takrat si pač rečem, da živim v gradu med oblaki in da so spodaj pod meglo samo zmaji in pošasti, jaz pa sem na varnem nekje skrita v oblakih. Če človek pogleda na stvari z malce otročjim pogledom, je precej lažje. Ljubim ulice, ki se zvečer jauarja povsem izpraznijo in odmevajo koraki od starih zidov in stoletja starih pročelij. Čarobno, mar ne? Seveda je, če je v tebi nekaj malega pravljice in domišljije. Zadnje tedne spoznavam mesto peš. In z avtobusom. Po vseh teh letih, ko e brez avtomobila nisem premaknila od doma, sem ugotovila, da so tisti časi, ko je avtobus pač prišel, ko je […] Read More
Vedno sem bila ena tistih deklet, ki so skregane z modnimi trendi in je zanje boljše, da se jim ličila skrije, ker sicer iz sebe ustvarijo karikaturo. Ena tistih razbojniških hčera, ki so očijev ponos, ker znajo same zamenjati žarnico na avtomobilu. Namesto s punčkami sem se igrala z radijskimi sprejemniki, ki sem jih razstavila v prafaktorje in je potem, ko sem jih sestavila nazaj, vedno ostal kak vijak. Ampak, če zadeva deluje, je bil očitno nepomemben. Dandanes je v moji torbici poleg parfuma, zvezkov, kupa svinčnikov, kindla in denarnice, se izvijač, vodna tehtnica in mini baterija. Na življenje imam sicer zelo nemodni pogled. Pač dekle s kmetije z dokaj (morda si pač samo domišljam) treznim in pragmatičnim pogledom na življenje, ki je znala sama popraviti svoj motor in voziti traktor. Ko vidim fračo, ki sedi na kavi in se ukvarja samo s tem, kako ji stoji njen novi oversized fluffy pulover, dvignem levo obrv in se mi dekle pravzaprav malo zasmili. In najraje bi se zaletela v zid, ko kakšna nafrfuljena damica svoje kosmato ščene začne po otročje nagovarjati v stilu: “Mišek pišek, pridi k mamici, da ti da piškotka.” Nezdravo se mi dvigne raven sladkorja v krvi in […] Read More
Draga moja Barcelona… Saj veš, da sem malo zaljubljena v vse kar je vročega in temperamentnega. V vse, kar pokaže malce strasti in v vse kar pokaže, da je krvavo pod kožo. In ti, draga Barcelona, si vse našteto. Drzna in po špansko vihrava. Hedonistična in strastna. Ljubim trenutke, ko se lahko sama sprehodim po tvojih ulicah. In ljubim celo tiste trenutke, ko se na La Rambli spričkam s prodajalcem Churosov, ki mi hoče prodati nek približek tega ocvrtega greha. In ljubim jutra, ko se sprehodim med mešanico vonjav in kakofonijo zvokov na lokalni tržnici in ob tem pazim, da ne bom stopila v največjo lužo, ki se je scedila iz stojnice z ribami. Ali, ko zatavam v Barri Gotic in se izgubim na ozkih uličicah. In tam obsedim na kamnitih stopnicah in s priprtimi očmi opazujem ljubkega kontrabasista, ki preigrava Dragonettija. Ah, draga moja Barcelona, tako uglajena in urejena, pa vendar na trenutke taka, kot bi te ustvarjal nadrogiran arhitekt, ki je stavbe spreminjal v čudne, malce nore plazilce. Veš, draga Barcelona, morda se med tvojimi zidovi tako dobro počutim ravno zato, ker sem malce taka kot ti. Malo nora, preveč temperamntna za slovenko, kot zna pripomniti moj prijatelj, s […] Read More
V mojih mislih se odvija že vsaj sto tisoči pogovor s teboj. Verjetno se jih je v moji glavi zgodilo veliko več, kot v resničnem življenju. Medtem, ko se v slušalkah razlega Rachmaninova Sonata za čelo v G molu. Nekaj, česar ti skoraj zagotovo ne bi poslušal. Ti bi verjetno mrmral ob kakšnih Novih fosilih ali Oliverju ali pa ob melodijah Splitskega festivala iz leta 1975, ko me sploh še ni bilo. Saj.. Če bi bila druačna. In če bi bila usoda drugačna, bi ti morda zadnja leta razlagala o Čajkovskem, Verdiju, Mozartu ali Vaughan Williamsu… Tako pa… Najini pogovori potekajo samo v mojih mislih. Tu sem sama njihov režiser. Skoraj vedno mi odgovoriš tisto, kar bi si odgovorila sama. Sprašujem se, če bi se po najini stari maniri zbadala in iskala najbolj grobe odgovore, se pretvarjala, da sva se prizadela, čeprav bi oba vedela, da se pod vsem tem zbadanjem, sarkazmom in cinizmom skriva zgolj gola naklonjenost. Veš, če bi bila drugačna in če bi se življenje odvilo malo drugače, bi ti danes verjetno lahko povedala marsikaj. Dala bi ti vse tiste skrivnosti, ki so zdaj pač ostale samo pri meni in jih nimam komu predati. Ker verjetno me […] Read More
Trinajst. Za menoj je trinajsti potop. Pa saj ne gre za številko, ali pač?! Ne, da se razumemo. Nisem vraževerna. Nikoli nisem bila. Ampak včasih, ko se vse nekako čudno poklopi, se pač človek vpraša, koliko je dejansko na stvari. Na teh nesrečnih, po krivem obtoženih številkah. In po trinajstem ždim v kotu svojih misli. Zvita v klopčič se malce smilim sama sebi. Ker je preveč misli. Prehud tornado. Preveč žubori… Ker mi je ravno na trinajst šlo vse narobe. Oz. vsaj tako se mi je zdelo. Poglej me. Sem človek, ki ne prizna, da potrebuje pomoč. Še takrat ne, ko je zares hudo. Navajena sem reševati svoje situacije. Navajena sem biti samostojna. To mi je bilo vcepljeno v DNK menda. Od tiste smrklje naprej, ki se je obnašala kot fant, in so ji sošolci za obleko metali gosenice, sem vedno dvignila glavo in šla naprej. Brez, da bi od koga pričakovala, da mi bo podal roko, da se lažje poberem. In zato je v moji glavi taka zmešnjava. Vrtiljak dogajanj, vlakec smrti vseh možnih čustev. Novi Darji je po svoje všeč, da si drzne priznati, da potrebuje pomoč, tista mala deklica v fantovskih hlačah pa besni in vpije name […] Read More
Ne priznam, da prihaja jesen. Nočem še dati priložnosti vročim čajem z medom in debelim jaknam. Čeprav jo čutim. Plazi se že nekaj tednov, prav hinavsko izza mestnih vogalov pripiha v hladnem vetru, ki ti nehote naježi kožo. Čutim jo v zvokih, ki počasi izginjajo iz ulic mesta. Čutim jo v tem, da kotiček v katerem sva nekoč pila čaj in ga je čez poletje zamenjala skrinja s sladoledom, spet čaka na nekoga, ki si bo dlani grel na topli skodelici vročega planinskega čaja in se ob tem pritoževal, da v mestu tako redko dobiš dober čaj. Saj veš… Tisti kotiček v kavarni s pogledom na meni tako ljubo hišo, polno pravljic in domišljije in objemov in varnih misli. Vse to mi govori, da gre poletje h koncu. Ga lahko malce raztegnem? Samo za nekaj tednov? Vendarle je bil tako posebno in tako čarobno. Toliko mi je dalo. Tako zelo me je spremenilo. Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne blažijo vročih misli, ki […] Read More
1 comments