Kolumna objavljenja v reviji GRAZIA, novembra 2018
Sedel je zraven mene na klopco avtobusne postaje. V ponošenih starih cunjah z vonjem po postanem. Dekle, ki je sedelo na drugi strani je po nekaj sekundah odšlo na avtobus številka dve. Ali pa se mi je tako samo zazdelo in se je le umaknila v svoj svet. “Mi zameriš, če sedim poleg tebe? “Veš, ljudje me včasih niti ne opazijo,” je nadaljeval. Ljudje ne marajo, da zraven njih sedi kup postanih cunj in odhajajo, pretvarjajoč se, da je ravno pripeljal njihov avtobus. Nato je z nasmehom dvignil polivinilasto vrečko polno oblačil, ki so že videla boljše čase: “Poglej, koliko novih stvari imam. Danes sem jih dobil.”
Pogledala sem ga. V velikih modrih očeh se je zrcalil obup. In žalost. Zmršeni lasje so nakazovali, da že lep čas niso videli šampona in vode. In globoka, stara brazgotina preko desnega lica je tej celotni otožni podobi dajala nekaj neopisljivo trpkega.
“Nisem zloben, veš,” so se besede zatikale v grlu. “Ljudje mislijo, da smo tisti na ulici zlobni, pa ni res. Zlobni ljudje poskrbijo zase. Tudi preko trupel, če ne gre drugače. Veš, lepo energijo imaš, zato sem sedel zraven tebe. Prijazne oči in nasmeh. Morda ne želiš, da zraven tebe sedi nekdo, ki je izgubil kompas v življenju. Ampak res nočem ničesar, samo nekaj toplih besed”
“Imel sem vse,” je obotavljajoče nadaljeval svojo zgodbo. “Hišo, čudovito kmetijo, družino, lepo življenje. Zdaj mi je ostal samo še ponos. Tega mi ne more vzeti nihče. V nekem trenutku se mi je sesul svet.” Nato je dodal: “Veš”, najbolj te lahko prizadenejo ravno najbližji, ker poznajo tvoje najšibkejše točke.”
Pripeljal je avtobus. Vstopila sva. “Lahko sedeš nasproti mene?” je poprosil. “Vse kar si želim, je le pogovor. Nihče ne želi govoriti z nekom, ki živi na ulici in spi pod mostom. Ljudje me ponavadi niti ne vidijo. Nihče sem.” V njegovih očeh so se zalesketale solze. Nemoči, menda. Vdanosti v usodo? Nekaj postaj kasneje mi je podal roko, na kateri je manjkalo nekaj prstov. “Hvala, ker si me poslušala. Hvala, ker si za nekaj minut v meni znova videla človeka in ne zgube z razsutim življenjem. Želim ti, da vedno izbereš pravo pot.” Potem je odločeno dodal: “Naslednjič, ko se srečava, boš srečala drugačnega človeka. Človek je za svoja dejanja in svoje življenje odgovoren sam.”
Njegova zgodba je zgodba mnogih, ki jih ne opazimo ko hitimo po ulicah. Mnogih, ob katerih se obrnemo stran, ker jih ne želimo videti. Nočemo madežev in opomnikov, da obstajajo tudi krutejša in drugačna življenja. Nočemo slabe vesti, ker nekako vozimo skozi čas. Ali pa preprosto utrujeni, ujeti v svoje misli čakamo, da teža dneva zdrsne z ramen in strmimo v prazno.
“Želim ti, da vedno izbereš pravo pot,” mi je odmevalo v mislih. Kako naj človek ve katera pot je prava? In kako naj človek ostane človek?
December je tu. Mesec, ko bomo zaviti v vonj cimeta, vanilije in klinčkov iskali papir in pentlje za najbolj ljubka darila in v lastnem odsevu oken toplih domov morda ne bomo opazili otožnih oči, ki bodo hrepeneče pogledovale k naši sreči v upanju, da jo nekoč znova najdejo tudi sami. Morda, naslednič, ko hitite po ulici, ne zapirajte vrat pred drugačnimi svetovi. Niso vsi pokvarjeni in zlobni. Nekateri so samo izgubili svojo srečno misel in potrebujejo vilo s skodelico vročega čaja. Morda potrebujejo vas, da prvi zaželite lep dan. Ker, saj veste… Ker lahko. Jaz lahko temu modrookemu možu vrnem njegovo človečnost in mu dam ime. Peter! Za razliko od Petra Pana, “moj” Peter ni prav nič domišljav in nadut, samo izgubil je svojo srečno misel.
0 comments