Nedelja je počasi, v zadnji izdihljajih, kinkala v pozen, shlajen pomladni večer. Popoldanska nevihta je s seboj odplaknila soparo in napetost popoldneva. Polna vtisov sem sedla za computer. Od petka mi je ostajal dolg. Fotografije koncerta, ki se je zavlekel globoko v noč in s katerega sem, pred koncem, odšla domov z mislijo, da ne maram predolgih koncertov, ker mi ne pustijo okusa po še. »Fotografije bom izbrala in uredila v nedeljo zvečer«, sem si rekla. In tu je bil ta večer. Nastavila sem si njegovo playlisto. The best of. Vedno se zapodim med fotografije z ustrezno glasbeno podlago. Zdi se mi, da se tako vrnem v tisto koncertno vzdušje. Zdi se mi, da tako bolj začutim vzdušje. Bolje izberem. In v nekem trenutku sem se zalotila, da se mi pogled megli. Da je vse postalo neostro in da je moj obraz moker od solz.
Ujeta sem se znašla med zvoke klavirja, čela, basa, tamburic in nekih starih, grenkih čustev. Ker takšna glasba ne more nastati zgolj izpod prstov nekoga veščega zlaganja besed. Takšne besede imajo težo zgodnje pomladanskega snega, ki lomi nežne veje dreves. In v njih je toliko vročine, da topi žled, ki se je skozi leta, v bitkah in udarcih življenja, nabral okrog duše.
Priča o vasi Ladačkom, Ne volim januar, Jednom su sadilli lipu … Samo nekaj naslovov in besedil, ki so tako močna, tako polna življenja in nekih izkušenj. Trpka in sladka hkrati. Toliko nekih trenutkov in čustev je v tej glasbi. Toliko nekoga. Toliko slehernika, da so mi besede, ko sem skušala odgovoriti na vprašanje, čemu solze, ostale v cmoku v grlu. Krivila sem čustveno naporen dan. Krivila sem spomladanski dež, ki je popoldne, z grmenjem in pompom, spiral sveže zelena drevesa. Krivila sem, meni tako ljube, spomladanske oblake. V resnici niso bile krive dežne kaplje, niti oblaki ali nedelja. V resnici je krivo samo moje srce, ki včasih dovoli, da nekatere besede vstopijo nepovabljene in se zapičijo nekam globoko v srce, kot košček ogledala Ledene kraljice, ki se je zapičil v Kayevo oko. Človek niti ne ve, kdaj se zgodi. Samo spreminja se. Tiho in neslišno, komaj opazno se spreminja. In besede zlezejo pod kožo. Tako, kot ljudje. Ko najmanj pričakuješ. Ko spustiš zaščitne ograje ali pozabiš popraviti letev zadnjih vrat, ki so ostala polomljena po zadnjem krutem odhodu nekoga, ki se je nenadoma odločil postati preteklik in je krhka zadnja vrata srca, v ihti zaloputnil za seboj, da je odletel košček. In v minevanju časa in lizanju čustvenih ran, pozabiš na tisto malo čustveno razpoko v zadnjih vratih srca. Ali pa preprosto pustiš. Da lahko, kot bi dejal Leonard Cohen v eni svojih pesmi, skozi razpoko posije malo svetlobe. Da ne ostaneš v temi. Vidiš, točno tako se je zgodilo… Točno tako se je Đorđe zavlekel, med na videz popolnoma nenevarnim urejanem fotografij, v moje solze.
In če me vidiš s slušalkami in solzami, ne bom priznala, da mi je prišlo do živega. Da sem znova podlegla njegovim besedam. Krivila bom neobstoječo alergijo na trave in cvetje. Na potonke in jasmin. In bezeg. Ali pa bo zagotovo kriva čudna sestava maskare, na katero skoraj zagotovo nisem občutljiva. Krivila bom veter, ki ne bo pihal. Polno luno morda. Nikakor pa ne bom priznala, da so krive njegove besede, rezki toni klavirja ali božanje hropečih zvokov čela. Ne bom priznala. Nikakor. Ker kozoroginje ne jočemo.
[…] Kot sem nekoč zapisala. Po nekem spomladanskem koncertu, takrat ko je nastal Blues v moji glavi: […]