Besede so težko orožje

Včasih se postavim pred ogledalo… Tisto pregrešno stvar, ki so jo babice prezirale. Češ… Nekaj grozno grdega je, če si si všeč… Poznam to.

No, in tako se včasih postavim pred ogledalo in iščem. Iščem na sebi nekaj lepega. So to oči? Ah ne… Premajhne. Čudne barve. Niso obrobljene z gostimi dolgimi prepalnicami. Niso mandljaste in zgovorne. Je to nos? Kaj pa vem. Nič posebnega. So to ustnice? Morda… Niso jezno tanke ali neprestano ukrivljene v jezno grimaso? Lasje morda? Ne… Čudne barve hojevega medu… Nekam čudno kodravi s karakterjem vrbe žalujke. Nasmeh? Ja, nasmeh morda. Nasmeh je čudovita kulisa, ki sem jo dodelala skozi leta. Tudi takrat, ko skriva žalost, deluje vesel.

To je moja zgodba… Iskrena.

Pred leti sem dobila prošnjo, če bi bila pripravljena odgovoriti na nekaj vprašanj lokalnega časopisa. Iz tistih krajev, kjer čas teče drugače. Kjer vsak pozna vsakega. In seveda vsak tudi obrekuje vsakega. Konec koncev, kaj bi pa človek drugega počel v dolgih zimskih večerih, ko hiše dišijo po sveže pečenih piškotih. “Ne bo vam prijetno,” sem odgovorila.

“Pa vseeno.”

“Prav, pa vseeno…”

In potem so se nekateri obračali stran. Ko sem povedala, da sem se vsako jutro zbujala s strahom pred sošolci in profesorji. Da sem se s solzami in cmokom odpravila v razred. In se včasih pretepala. Ker je bilo bule lažje prenašati, kot neželene dotike. “Ampak, saj veste, gospa – haha- fantje so razigrani in v teh letih, kdo bi jih krotil…” je dejala učiteljica moji mami. In sem se začela umikati. Vase. V zgodbe. V knjige. Med besede in stavke. Med točno tiste stvari, ki so sicer tako zelo boleče in tako zelo nevarne. Čeprav se večina ne zaveda. Tisto, kar mi je med ostalim prizadejalo toliko gorja, je bil moj svet.

“Poglej se… Debela in grda… Kdo te bo tako hotel?!” Besede, ki se najstnici zapičijo naravnost v srce, kot ogledalo Snežne kraljice, ki se je premnogokrat v knjižnici skrila med obvezne knjige… In potem ždijo, te besede, in zrastejo v pošasti, ki so tako grozljivo velike, da njihove oči še leta in desetljetja bolščijo iz teme. Nekatere besede so preprosto take. Težke in tako velike, da se jih ne da pustiti nekje na poti življenja in jih poteptati, kot odvržen cvet, ki je odpadel iz na travniku nabranega šopka. In ko taki stavki pahnejo v kot in v osamo, se najdejo samo še tisti, ki ne zmorejo: “Kaj ti je?” Ampak zmorejo le: “Kje pa je? A si še vedno ližeš čustvene rane?”

Ne, saj ni bilo vse tako črno. Sem in tja je posijalo sonce. Ti dve sonci sta imeli obraze. In učilnici… Vedno moji najljubši na urniku… Slovenščina. Dve osebi, ki sta mi brez besed in brez vprašanj dali vedeti, da je vedno najboljši pobeg, pobeg v knjige in v črke. Osebi, ki sta še leta potem, ko sem zapustila njuni učilnici ostali nekje blizu. V obliki spodbude: “Piši dekle. Jaz bom bral.” In tako je ta vez ostala. Še vedno je v nekih zvezkih mojih starih zgodb in nekih komentarjev. Kritičnih. Pohvalnih. Ampak vedno iskrenih. Izneverila sem se jima. V nekem trenutku mi je zmanjkalo besed in črk. In iskrenosti. Pošasti so pač pokazale svoje velike, izbuljene oči. Skrila sem se v temo. Zato ljubim temo. Ker ne obsoja. In ne išče napak. Ker ima tako varen objem…