Besede lahko ubijajo

Kdo si jemlje pravico, da nas obsoja? Kdo nas dovolj pozna, da nam lepi etikete?  

Včasih imam občutek, da vsak, ki nas je srečal za nekaj trenutkov v življenju. Vsak, ki je dovolj samozavesten, da je prepričan, kako nas je s svojo simpatičnostjo tako očaral, da smo se mu v trenutku odprli in mu razkrili vse barve svojega sveta. V resnici si vsi včasih jemljemo pravico, da sodimo, komentiramo, obsojamo. Ljudje pač taki smo.  

Vedno sem bila tista ta čudna. Tista, ki se je edina v vasi vozila 45 minut stran z avtobusom v glasbeno šolo na ure klavirja. Tista, ki se je namesto s punčkami, igrala s tovornjaki, ki ni imela prijateljev v resničnem svetu, jih je bilo pa nešteto v domišljiji, ki so jo rojevale gore knjig. “Kako nenavadno dekle,” so govorili in “preveč se druži s fanti” so komentirale učiteljice. In še: “Uboga punčka, izgleda kot fantek.” Otroku, kasneje pa še bolj najstnici, take stvari pridejo do živega. Čeprav sem bila razbojniška hči in naučena, da je lepo biti drugačen. Pa vendar je stavek “kje je tvoja čudna prijateljica”, ko je spraševalec mislil, da ne slišim, zabolel. Tako zelo, da nekaj mesecev nisem upala spregovoriti z nikomer. Niti s profesorji na gimnaziji ne. K sreči so bili dovolj razumevajoči in potrpežljivi, da me niso brez razmišljanja pošiljali domov s cveki.  

Biti čuden je breme, ki se ga moraš naučiti sprejemati, kot darilo. Biti drugačen in svojo drugačnost nositi, kot najlepše oblačilo, ni preprosto. Pogledi in besede znajo rezati in tepsti. Biti drugačen in to ponotranjiti je nekaj najtežjega. Biti drugačen, biti samozavesten v svoji drugačnosti, sploh v tipičnem vaškem okolju, uspe samo močnim.  

Kaj pravzaprav označuje “čudnost”? Nenavadna oblačila in obutev? Drugačen način razmišljanja? Življenje izven splošno sprejetih družbenih norm? Ali vse to?  

Če grem samo na svoje izkušnje: Čudna je ženska, ki želi svoje življenje živeti polno in postavlja svoje lastne meje. Čudna je ženska, ki se brezkompromisno loti tipično moškega dela. Čudna je ženska, ki se je zavestno odločila, da ne bo imela otrok ali se ne bo poročila. Čudna je vsaka, ki je stopila malce iz splošno sprejetih družbenih okvirjev. In čudna je vsaka, ki zaupa, da so ljudje prijazni, razumevajoči, da spodbujajo in privoščijo lepe stvari. Žal nas premnogokrat življenje nauči, da biti drugačen ni zdrava izbira. Prevečkrat dobimo zaušnico, ko dvignemo glavo in smo svoje.  

Priznam, tudi sama sem se znašla v situaciji, ko sem končno zaupala. Da ljudje sprejemajo moj način razmišljanja, da sem se znašla v svetu, ki sprejema dejstvo, da smo vsi različni. In dobila klofuto. Znova sem se spraševala, kam spadam, če sem preveč drugačna za svet umetnosti in preveč čudna za vsakdanjost. Morda sem pa samo nekaj vmes in še nisem našla svojega mesta pod soncem.  

V resnici smo vsi smo malce čudni. Vsak na svoj način. To nas dela posebne. To nas dela edinstvene. Če ne bi bili taki, bi bili samo roboti. Kloni iz mesa in krvi.  

Moški se s tem nosijo precej drugače, kot ženske. Nas so skozi zgodovino učili neumnosti, kot je: “Samo prazno klasje stoji pokonci.” Učili so nas, da molčimo. Da smo pohlevne in prijazne.  Morda se bomo nekoč tudi ženske naučile “čudnost” sprejeti kot kompliment. Ker točno to je. Dokaz, da smo izven okvirjev in svoje. Da postavljamo svoja pravila. Da smo našle svojo pot. Svoj cilj. Da kreiramo svoje življenje, svoj stil in svojo modo. Bodi čudna. Vendar, ko boš naslednjič koga  slišala prodajati govorice, pomisli da so besede najbolj kruto orožje in lahko nekoga ranijo tako zelo, da krvavi vse življenje.