“Kdaj se boš poročila z mano?” je namesto pozdrava zabrundal z velikim nasmehom. In v očeh mu je poplesaval nabrit ogenj. “Še posebej lepa si nocoj. Poglej. Novo obleko imam. Sem ti všeč v njej?” Navdušuje me njegova deška nagajivost. Ne glede na leta, je uspel obdržati svojo navihanost. Vedno mi bo pri njem to všeč. “Lep si v svoji novi obleki. Vedno si lep. Tudi v nenovi obleki.” In sva sedla. Naročila. “Kavo zame. Z mlekom, sladkorjem… Piškotom. Potrebujem malo tolažbe.” sem rekla. “Kaj je? Sta se končno uspela videti?” je vprašal “Jasno, da ne. Še vedno ne. Ne piševa si. Ne slišiva se. Ne pogovarjava se. Ne obstajavo očitno drug za drugega. Boli, ko mi prijatelji pripovedujejo, da ga srečujejo v mestu. Na sprehodu s svojo kosmato mrcino. Sem ti že povedala, da ne maram njegovega psa? Jezna sem sama nase. Na dejstvo, da mi je v resnici mar. Na dejstvo, da me to prizadene. In potem zakrknem. Še malo bolj. Nekoč bom marmorna. Spolirana, gladka in trda… In veš, kaj je najbolj boleče? Ne morem se spomniti zvena njegovega glasu. Preprosto ne gre. Niti melodije njegovega govora. Pomembno mi je, veš. Da se spomnim, kako zveni glas […]
Read More

02. RAD BI SPOZNAL TVOJO DUŠO

4. 2. 2019
by darjin01
“Rad bi spoznal tvojo dušo,” je mehko rekel, medtem, ko je božal toplo skodelico kave, kot da med dlanmi drži mačjega mladička. Gledala sem njegove roke. Prve pege so se sejale po koži. Temne v sredini in vse bolj blede proti robovom. Nepravilnih oblik. “Smešno,” sem pomislila… “Kako nam telo da vedeti, na tak subtilen, skoraj neopazen način, da začenjamo razpadati.” “Mojo dušo?” sem se zdrznila. “Nihče je ne pozna. Niti sama ne. Niti sama se ne poznam. Sem tu. In me ni. Ljubim in sovražim. Ne… Morda pa v resnici ne ljubim in je vse, kar čutim samo bedna utvara v moji glavi. Kemična sprememba v možganih. Posledica nekih splošnih človeških norm. V resnici ne maram ljudi. Sem, kot Svetlana Makarovič. Obožujem mačke. Ta uboga, čudovita bitja, ki so jih od nekdaj povezovali s hudičem. Samo zato, ker imajo karakter. Osebnost. Kot ženske. Če se niso pustile ukrotiti moškim, so bile ožigosane za čarovnice. Hudičeve priležnice. Če ženska razmišlja s svojo glavo je trmasta, svojeglava. Nevredna življenja. Veš, nekdo me je pred leti vprašal, zakaj nimam otrok. Odgovorila sem, da imam pač življenje popolnoma tako, kot si želim. Da ne potrebujem malih, egoističnih bitij, ki se derejo in me […]
Read More

01. TRMA

30. 1. 2019
by darjin01
In ko je znova odšel, sem mu uspela reči samo: “Ne bom te več iskala in prosila.
Read More