“Kdaj se boš poročila z mano?” je namesto pozdrava zabrundal z velikim nasmehom. In v očeh mu je poplesaval nabrit ogenj. “Še posebej lepa si nocoj. Poglej. Novo obleko imam. Sem ti všeč v njej?” Navdušuje me njegova deška nagajivost. Ne glede na leta, je uspel obdržati svojo navihanost. Vedno mi bo pri njem to všeč. “Lep si v svoji novi obleki. Vedno si lep. Tudi v nenovi obleki.” In sva sedla. Naročila. “Kavo zame. Z mlekom, sladkorjem… Piškotom. Potrebujem malo tolažbe.” sem rekla. “Kaj je? Sta se končno uspela videti?” je vprašal “Jasno, da ne. Še vedno ne. Ne piševa si. Ne slišiva se. Ne pogovarjava se. Ne obstajavo očitno drug za drugega. Boli, ko mi prijatelji pripovedujejo, da ga srečujejo v mestu. Na sprehodu s svojo kosmato mrcino. Sem ti že povedala, da ne maram njegovega psa? Jezna sem sama nase. Na dejstvo, da mi je v resnici mar. Na dejstvo, da me to prizadene. In potem zakrknem. Še malo bolj. Nekoč bom marmorna. Spolirana, gladka in trda… In veš, kaj je najbolj boleče? Ne morem se spomniti zvena njegovega glasu. Preprosto ne gre. Niti melodije njegovega govora. Pomembno mi je, veš. Da se spomnim, kako zveni glas […]
Read More