Nekaj je bilo v njegovih očeh. Ali pa v nasmehu. Morda v tem, da je bil visok in da je v njegovem pogledu, kot droben vražiček, vedno plesal smeh, tudi ko se ni smejal. Ali pa v tem, da je bil, ko sta se tretjič v življenju srečala, drugačen. Bolj sproščen. Bolj v svojem domačem okolju. Kot da je doma pozabil oklep in se je počutil varnega. Ker… tam med svojimi je pa ja varen.
In ona je bila v svojem rahlo zasanjanem in “saj so sami znani ljudje” varnem trenutku ter je prav tako pustila svoj oklep doma. Mislila si je: “Pa saj se ne bo nič zalomilo, če sem za trenutek jaz!” Ampak, presneto, zakaj tega nikoli prej ni opazila?! On je bil dejansko čeden.
In tako se je zgodilo. Baje. No, tako znajo povedati stare legende ali pa lokalne tračarke: ko človek res ničesar ne pričakuje in je prepričan, da se mu ne more zgoditi nič, ga življenje, po domače povedano, malce zaj… No, brez vulgarnosti, prosim, malce prinese okoli.
Prepričevala se je, da so ji njegove oči všeč samo zato, ker pogreša tistega drugega. Z enakimi očmi barve bele kave. Ki je bil nekje na drugem koncu Evrope, verjetno zatopljen v svoj svet in je obljubil, da ji bo pisal. Veliko pisal. Vsakič, ko se bo spomnil nanjo. Pa je nato le sem in tja pricurljalo kakšno njegovo sporočilo. Očitno v njegovem življenju za misli nanjo, kljub vsemu, ni bilo prostora. Pa saj ji je najprej bilo dovolj, da ji je enkrat napisal, da misli nanjo, da ji je poslal kakšno besedo. Fotografije krajev, ki jih je obiskal. Vse to ji je povzročilo čustveni vihar. A sčasoma je preprosto izgubljala moč. In včasih, ko je v tistem ranljivem trenutku med budnostjo in spanjem, zgodaj zjutraj, pomislila nanj, se ji je zdelo, da krhka nit med njim postaja vse tanjša in bolj krhka ter da bi jo že najrahlejši premik zraka z lahkoto pretrgal.
In čeprav se je hotela prepričati, da je poglavje “tisti prvi” zaključeno, da ne bo več čakala, hrepenela in upala, so ji njegova sporočila, pa čeprav je to kategorično zanikala, še vedno povzročila male tornade v telesu. Pa čeprav bi včasih raje videla, da jo ne prevzame vsak piksel, vsaka beseda, ki prispe iz njegovega digitalnega sveta.
In tako se je nenadoma zalotila, da ji je všeč poslušati glas tega drugega, ko je s takšno strastjo razpravljal o svojem delu. In da opazuje njegove dlani, kot da bi se spraševala, če bi jo znale prav objeti. In da se utaplja v njegovih očeh, čeprav si je hkrati govorila, da je to samo odraz tega, da pogreša tistega prvega.
O, ja. Njegov glas… Njegov glas ji je vibriral v kosteh, v pljučih in v glavi! Še dolgo potem, ko sta odšla vsak k sebi. In je njuno srečanje pač izzvenelo v še eno naključno srečanje, ki se najverjetneje leta ne bo ponovilo. Ni si upala dovoliti, da bi ta glas postal več kot mimobežen trenutek. Ne da bi ga odpisovala, ampak preventivno – ker si je neprestano prigovarjala, da bo vse skupaj jutri, ali pa najkasneje pojutrišnjem, minilo. Dovolj je imela zapletanja. Dovolj je bilo zapisanih zgodb, ki nimajo konca. Zato je svoje možgane, ki so želeli odtavati v “kaj pa če?” režim, vsak večer poslala na tečaj ignoriranja.In nenadoma se je zavedla. Nekaj dni zatem, da na boku še vedno čuti njegovo dlan, ko jo je – baje – čisto po naključju položil tja. Ne spomni se več zakaj. In da jo, nekako, še kar preganjajo oči v barvi bele kave. “Da nisi ti obsedena s kavo,” je smeje pripomnil, ko mu je to omenila.
Ironija je bila popolna. Bila je – obsedena. Ampak ne toliko s kavo, kot s tem čudnim občutkom, da je znova pustila, da za nekaj kratkega časa postala preveč ona. Ko je izza obzorja vzšla luna, je zasvetil ekran. Tisti prvi, z očmi barve bele kave, ji je poslal fotografijo lune, na katero je pripel majhen rdeč emotikon srčka. In, ker je ravno držala v rokah telefon, je v tistem trenutku – čisto preventivno – izbrisala telefonsko številko tega drugega. Samo zato, da je ne bi karkoli premamilo. Ker… Čeprav si je rekla, da ne bo več dovolila te ranljivosti, so ji piksli njega, ki je bil nekje daleč, še vedno povročali mini tornade v telesu in prebujali speče metulje.
In tako je potem, nekega večera, ko je malce močneje pihalo in je pila drugi kozarec rozeja, pisala novo zgodbo ob kateri se bodo mnogi – znova- spraševali, če je njena lastna ali le plod njene domišljije.
0 comments