Verjela je, da bo prvič nekaj posebnega. Kot v romanih, ki jih je skrivala pod blazino in jih prebirala dolgo v noč dokler ji niso zaspale oči. Tam so se vse zgodbe začele nežno, z dotikom, s poljubom nežnim kot dih, s čarovnijo, ki bi morala trajati celo življenje. V njej je bila vera, da bo tudi njen trenutek takšen – polna luna, tišina, v kateri se sliši le utrip srca, nekdo, ki bo znal biti potrpežljiv in prisoten.
Namesto tega je ostal spomin, ki ga ni mogla zbrisati. Ni bilo tako, kot si je predstavljala, ne tako, kot je sanjala. Ni bilo polno lune, ni bilo obljub, samo njegov avto parkiran v poltemi. Namesto topline in bližine je dobila stavek, ki ji je zažgal notranjost: “Lahko daš jakno pod rit, da ne bo krvi na sedežu.”
To je bil njegov edini pomislek, da sedež ne bo umazan. Ne to, da je njej prvič. Ne ona. Ne njeno srce. Ne trenutek, ki ga je tako dolgo gradila v svoji domišljiji.
Zanj je bila le ena izmed številnih, nepomembnih, odvrženih. Zanjo pa je bil to trenutek, ki je ostal, kot brazgotina pod kožo. V njej je ostal občutek, da je izgubila nekaj, česar se ne da povrniti.
Ko je nekaj tednov kasneje ugotovila, da je noseča, je svet postal še bolj tuj. Sedela je na robu postelje, z roko na trebuhu, in vedela, da ga ne bo. Da je nikoli ne bo vprašal, nikoli pogledal, nikoli objel. Njegov svet ni imel prostora zanjo, še manj za otroka, ki je rasel v njej. Zato se je odločila. Sama. V sebi je iskala moč, čeprav jo je vsaka misel trgala na koščke. Ni želela, da bi njen spomin na tisti zgrešeni trenutek postal celo življenje.
Na avtobusni postaji se je tresla. Ljudje so hodili mimo, ne vedoč, da v sebi nosi breme, ki ji je razjedalo dušo. Zdelo se ji je, kot da jo vsi gledajo, obsojajo, čeprav niso vedeli. Niso mogli. Nihče ni vedel.
V mestu so jo pričakali hladni hodniki, bele stene in ljudje brez obraza. Medicinske sestre, ki niso imele ne časa ne besed. Zdravnik, ki je govoril mehansko, kot bi našteval opravke dneva. In tišina, ki je bolela bolj kot bolečina telesa. Nihče ni vprašal, kako ji je. Nihče ni poskusil ublažiti bremena. Sama je ležala na kovinski postelji, sama je gledala belo svetlobo, ki je žgala oči. In sama je v tišini sprejela, da bo izgubila tisto, kar je nosila v sebi.
In ko je odhajala iz bolnišnice, se je počutila prazno. Kot lupina, ki je izgubila vsebino. Ni bila več ona. Čakala je na avtobus domov v tistem pustem, meglenem dnevu brez solz. Namesto nje so jokali oblaki. Če bi jokala, bi si priznala, da je še živa. Toda v sebi je vedela, da je morala zatreti vse. Preživela bo samo, če bo ubila čustva.
Minila so leta. Na videz je nadaljevala – služba, prijatelji, vsakdanje obveznosti, življenje.
A spomini so prihajali. Vsako leto, ki je minilo, se je v njej pojavilo tiho vprašanje: koliko let bi imel zdaj njen otrok? Bi šel že v šolo? Bi že znal pisati svoje ime? Bi imel njene oči? Bi se smejal njenemu nerodnemu plesu v kuhinji? Bi jo imel rad? Bi ga ona uspela imeti rada?
In vedno je prišel tisti trenutek, ko bi dala vse, da bi takrat vedela. Da bi razumela, da ljubezen ni kot v romanih, da ima dva obraza – enega, ki daje srečo, in drugega, ki prinaša bolečino.
Ampak ona takrat ni vedela. Ni vedela, da bo prvič postalo spomin, ki je ne bo nikoli zapustil. Ni vedela, da bo ostala sama.
Psihologi pravijo, da ženske takrat v sebi zgradijo zid, ker drugače ne bi prenesle bremena. Da se obrnejo v praznino, ker bi jih sicer bolečina raztrgala. Ona je to razumela. Učila se je dihati, brez da bi čutila. Učila se je hoditi, brez da bi mislila. Ta zid je poznala. Postavila ga je visoko, ker bi jo sicer spomin raztrgal. Toda zid ni preprečil, da se vsako leto vprašanje ne bi vrnilo, z isto bolečo jasnostjo:
Ali si bo lahko kdaj odpustila?
Vedela je, da ne. Ker ni šlo le za odločitev, ampak za izgubljeno zaupanje vase, za izgubljeno iluzijo, da so prvič in ljubezen nekaj svetega. Vse, kar je ostalo, je bil spomin, ki je nosil večji pečat kot vse knjige, ki jih je nekoč sanjavo prebirala.
In ko je sedela ob oknu v poznih letih, je še vedno videla tisti avtobus, tisto belo luč, tiste besede. In vedela je, da bo skozi življenje vedno hodila z dvema sencama: tisto, ki je izgubila njo, in tisto, ki nikoli ni dobila priložnosti živeti.
0 comments