08. Tu je vreme prijaznejše

13. 5. 2019
by darjin01
“Kako siv je ta dan,” je tiho zabrundal. Kot sam zase. “Siv, turoben, moreč. Žalosten.” “Si žalosten?” sem ga vprašala in čisto narahlo položila dlan na njegovo roko. Ni je odmaknil. Bližina je bila med nama nekaj najbolj naravnega že od vsega začetka. Pogledal me je s tistim svojim otožnim pogledom. Jesenskim pogledom. “Ne,” je odvrnil. “Ti si žalostna. In to me boli.” “Pogrešam ga,” sem skoraj zahlipala in se zazrla skozi okno. Sivina dneva je kot strta steklovina rezala v odprto rano. Grobo… Skeleče. Dušila me je megla. Dušil me je dež. Dušila me je zima. “Misliš. da bova spet čakala pomlad, da se znova vidiva?” “Kako naj vem, draga moja… Zame je samo nekdo, ki mu ti praviš Sanjski. Trmasta si. Misliš, da bi te ubilo, če bi ga ti poiskala? Morda on razmišlja enako in tako sedita na dveh bregovih reke in si kažeta hrbta oba preveč trmasta, da bi popustila v svojih načelih.” Mimo so po sivi cesti hiteli ljudje. Skriti pod svoje puste črne dežnike. Z obrazi obrnjenimi v tla, kot bi se bali pogledati nekomu v oči in začutiti. “Na trenutke se počutim, kot v telenoveli. Ne znava se pogovarjati. Obnašava se, kot dva […]
Read More

07. Čakala sva pomlad

1. 4. 2019
by darjin01
Ko je odhajal me je objel. Toplo. Dolgo. Za nekaj trenutkov se mi je zazrl v oči in pomislila sem, da me bo poljubil. Pa ni… Samo še enkrat me je privil k sebi. In nato odšel.
Read More

06. SANJSKI

18. 3. 2019
by darjin01
Prezgodaj sem prišla v mesto. Ne maram zamujanja. Ne maram sama sedeti v kavarni in tako sem tavala. “Si kdaj opazil, kako je mesto pusto in izumrto ob sobotnih večerih? Kot, da so vsi poniknili. Sem in tja je videti kak zaljubljen par, ki ga je že požgečkala pomlad. Hihitata se naslonjena na steber stavbe in si dlani grejeta drug ob drugem. Zima je. In minus krepko pod ničlo. Včasih sem zime sovražila. Kar tako. Brez razloga. Zdaj, ko sem starejša… kaj pa vem. Lepa mi je zima. Lepa je mi je takrat, ko sneži in vse utihne. Pst! In utihnejo ljudje in avtomobili in glasba in ptice. Kot bi se bali, da bo vsak najmanjši šum prepodil tiste nežne drobne snežinke. Za nekaj ur zemlja zaspi. Takrat mi je zima všeč. Všeč mi je tudi, ko grize mraz. In pod koraki poka led. In ko moraš stopati, kot pingvin, da ne pogrneš. Takrat sanjarim, kako bi bila z njim na nekem poledenelem jezeru. Na drsalkah. In on bi me prijel za roko in bi v tišini vecera poslušala samo, kako najine drsalke režejo skozi led. Ampak njega ni. Saj veš, dragi prijatelj, niso še minili trije meseci.  Ampak tista […]
Read More
“Kdaj se boš poročila z mano?” je namesto pozdrava zabrundal z velikim nasmehom. In v očeh mu je poplesaval nabrit ogenj. “Še posebej lepa si nocoj. Poglej. Novo obleko imam. Sem ti všeč v njej?” Navdušuje me njegova deška nagajivost. Ne glede na leta, je uspel obdržati svojo navihanost. Vedno mi bo pri njem to všeč. “Lep si v svoji novi obleki. Vedno si lep. Tudi v nenovi obleki.” In sva sedla. Naročila. “Kavo zame. Z mlekom, sladkorjem… Piškotom. Potrebujem malo tolažbe.” sem rekla. “Kaj je? Sta se končno uspela videti?” je vprašal “Jasno, da ne. Še vedno ne. Ne piševa si. Ne slišiva se. Ne pogovarjava se. Ne obstajavo očitno drug za drugega. Boli, ko mi prijatelji pripovedujejo, da ga srečujejo v mestu. Na sprehodu s svojo kosmato mrcino. Sem ti že povedala, da ne maram njegovega psa? Jezna sem sama nase. Na dejstvo, da mi je v resnici mar. Na dejstvo, da me to prizadene. In potem zakrknem. Še malo bolj. Nekoč bom marmorna. Spolirana, gladka in trda… In veš, kaj je najbolj boleče? Ne morem se spomniti zvena njegovega glasu. Preprosto ne gre. Niti melodije njegovega govora. Pomembno mi je, veš. Da se spomnim, kako zveni glas […]
Read More

04. Ženske smo dementne

18. 2. 2019
by darjin01
Ampak saj veš, ženske smo trape. Čakamo princa na belem konju. In ko nekdo pokaže samo nekaj prinčevskega dnk-ja smo v sedmih nebesih.
Read More

03. Si srečna?

11. 2. 2019
by darjin01
Torek je bil… Se mi zdi. Ali pa morda četrtek. Eden tistih zoprnih dni. Ponedeljek, sreda in petek so taki mehki dnevi, ki se povaljajo po jeziku, kot na sobno temperaturo segreta Nutela. Včasih jo jem z veliko žlico. Ob večerih, ko se mi zdi, da je bil ves dan vržen stran in imam tisti zoprn občutek samopomilovanja. Ni bolj toplega objema, kot objem čokolade. Torek in četrtek pa sta taka trda dneva. Kot premalo kuhani makaroni. Ne al dente. Ampak res tisti premalo kuhani. Ko se ti suhi zdriz moke še nekaj minut valja po jeziku. Sedela sva v preglasni kavarni. Jaz s svojim espressom, ki sem ga valjala med dlanmi. Tako majčkena je bila tista skodelica. Če bi zaprla dlani bi jo lahko skrila med prste. Točno to sem razmišljala, ko si me nenadoma vprašal: “Kaj pravkar počneš?” “Nič… Gledam svojo skodelico brezkofeinskega kavnega zvarka in premišljujem. O tem, da me vedno znova malce ubiješ s svojimi direktnimi vprašanji. Postaviš me pred zid in mečeš svoje verbalne pikado puščice. “Si srečna?” je eno od tvojih vprašanj. “Je kdo res vedno srečen?” ti odgovorim. Vem, da ne maraš vprašanj namesto odgovora. “Seveda si srečna,” si odgovoriš sam. Jaz pa […]
Read More

02. RAD BI SPOZNAL TVOJO DUŠO

4. 2. 2019
by darjin01
“Rad bi spoznal tvojo dušo,” je mehko rekel, medtem, ko je božal toplo skodelico kave, kot da med dlanmi drži mačjega mladička. Gledala sem njegove roke. Prve pege so se sejale po koži. Temne v sredini in vse bolj blede proti robovom. Nepravilnih oblik. “Smešno,” sem pomislila… “Kako nam telo da vedeti, na tak subtilen, skoraj neopazen način, da začenjamo razpadati.” “Mojo dušo?” sem se zdrznila. “Nihče je ne pozna. Niti sama ne. Niti sama se ne poznam. Sem tu. In me ni. Ljubim in sovražim. Ne… Morda pa v resnici ne ljubim in je vse, kar čutim samo bedna utvara v moji glavi. Kemična sprememba v možganih. Posledica nekih splošnih človeških norm. V resnici ne maram ljudi. Sem, kot Svetlana Makarovič. Obožujem mačke. Ta uboga, čudovita bitja, ki so jih od nekdaj povezovali s hudičem. Samo zato, ker imajo karakter. Osebnost. Kot ženske. Če se niso pustile ukrotiti moškim, so bile ožigosane za čarovnice. Hudičeve priležnice. Če ženska razmišlja s svojo glavo je trmasta, svojeglava. Nevredna življenja. Veš, nekdo me je pred leti vprašal, zakaj nimam otrok. Odgovorila sem, da imam pač življenje popolnoma tako, kot si želim. Da ne potrebujem malih, egoističnih bitij, ki se derejo in me […]
Read More

01. TRMA

30. 1. 2019
by darjin01
In ko je znova odšel, sem mu uspela reči samo: “Ne bom te več iskala in prosila.
Read More