Kako se zaljubljaš? Spadaš med tiste, ki jih useka po tilniku in ne vedo zase do nadaljnega ali spadaš med tiste, ki jih grabi počasi in hinavsko in potem nenadoma ugotoviš, da te nekaj grabi okrog srca? Sama se namreč vedno znova zaljubljam. In moj soprog nima nič proti.
Včasih se med fotografiranjem nastajanja predstave v nacionalni operni hiši, zgodi ljubezen na prvi posluh, na prvi pogled. Zažari in gori tako silovito, da sem na koncu procesa nastajanja samo še pepel sebe. Nekaj dni kasneje pa povsem regenerirana stopim v nove dni in nove izkušnje. So pa predstave, ki jih zlepa ne začutim. In traja… In s težkim srcem pomislim, da sem postala imuna ali preveč razsuta v različne smeri. Nato pa me nenadoma stisne ob določenih frazah glasbe, ki se pritihotapijo iz orkestra. Spet drugič me nek trenutek prikuje ob tisti, po preteklosti dišeči, steber avditorija, ki je bil tolikokrat tudi moja opora. In nenadoma se ne ločim več od slušalk in glasbe povezane s predstavo. Kmalu se zgodi, da me lahko že čisto običajen pogled za dober dan spravi v solze. Ker začnem čutiti. Vse tisto, kar se dogaja na odru, se nenadoma zapiše v moj DNK in v vse pore telesa. Kot parfum, le bolj trdovratno. Take predstave so tiste, ki bogatijo. Kot ljudje, ki jih najprej ne zaznaš, ker si v nekem svojem svetu. Potem pa postajajo vse bolj in bolj del tvojega življenja. Taki ljudje so ponavadi najbolj globoki. In taki ljudi, ki jim najprej praviloma pokažeš vse svoje bodice, so tisti, ki se najgloblje zapišejo v srce. To so tisti, ki frazi »se vidimo« dajejo povsem nov pomen. Ker ne glede na to, kam odhajajo, na drugi konec mesta ali na drugi konec kontinenta, ne priznavajo razdalje. In »se vidimo« uresničijo danes, jutri, čez mesec, leto. S svojo karizmo in pozornostjo izničijo čas. Ljudje, ki so kljub podivjanemu tempu sposobni obdržati krhke niti novega prijateljstva pri življenju. S takimi ljudmi, me slovesi ne plašijo. Ker v resnici ne odhajajo.
Takrat ne potrebujem poguma, da za trenutek postanem majhna punčka in velikemu fantu zlezem v naročje z nabolj toplim objemom, ki ga premorem in mu čisto potiho rečem: “Pogrešala te bom.” Besede: “Ker si postal del mojega sveta, nekdo ki sem ga ujela s kotičkom očesa tik preden sem dvignila fotoaparat, so do tega trenutke ostale samo v mojem srcu. Ampak včasih jih je potrebno izreči. Ker lepe besede niso namenjene temu, da ostanejo neme. In objemi niso namenjeni temu, da ostanejo samo željeni. Ker nočeš nekega dne ostati s kupom neizrečenega in z naročjem postanih, neuporabljenih objemov. Tako da, vidiš, iz prve roke ti lahko povem, da so bliskovite zatreskanosti, kot nevihte. Zabliska se, zagrmi in utihne. Tiste, ki se tenstajo in valjajo nekje po skritih kotičkih duše pa so kot žerjavica. Tlijo in utripajo, ter nekega dne bodisi za vedno ugasnejo, če nihče ne pihne vanje, ali pa zagorijo in se spremenijo v ljubezen, prijateljstvo, ali pogrešanje nekoga, ki je postal del našega vesolja. Včasih pa postanejo nepogrešljiv del “glasbe za deževne dni”. Za dni, ko potrebujemo zgolj nekaj ali nekoga, da bi čutil in jokal z nami. In medtem, ko stresam besede, ki jih bereš, se razlivajo zvoki Rachmaninova. Ker, verjemi, lahko ti povem iz prve roke, ima pogrešanje strašno rado družbo otožnih melodij. Poskakuje in se veseli vsake žalosti, ki jo lahko zasledi.
Ljubezen ima tako lahko nešteto oblik in odtenkov. In zato moj soprog nima pripomb. Ker so glasba, umetnost, prijatelji in izkušnje tisto, kar me bogati. In to bogastvo ni samo zame. Je tudi zanj. In za vse, ki sem jim postala del sveta.
0 comments