Včasih se pogovarjam s teboj. V mislih ti pripovedujem o vsem, kar čutim. O tem, kako znova vonjam bezeg in se tiho veselim poletja. O tem, kako se bojim 21. junija, ko bo dan začel ugašati in bodo vse daljši večeri – čisto počasi – začeli napovedovati zimo.
Govorim ti tudi o tem, da še vedno ljubim poletne nevihte in da je grmenje najlepša glasba, ki jo poznam. In kako včasih globoko v noč opazujem strele, ki parajo nebo. Ker me opominjajo, da sem le droben prah v neskončnem vesolju, ki ga je nekoč napolnjeval tvoj smeh.
Govorim ti o tem, kako bi poleti, ko veter prinaša vonj po poletni nevihti, legla na tla in opazovala črne gradove iz oblakov, kot takrat, ko sem bila otrok in sem na dvorišču ležala na tleh in čakala na debele kaplje, ki znajo biti tako težke in grobe, da udarijo kot klofute. Tega ne storim, ker saj veš, ljudje ne marajo drugačnih. Prehitro nas označijo za čudne, kot bi hoteli izbrisati otroško domišljijo.
V mislih slišim svoj glas, ki ti govori, da si želim, da bi z menoj poslušal Beethovnovo Pastoralno simfonijo, ker ne vem, če je bilo kdaj napisano kaj lepšega od tega. Ker note rišejo vse, kar si imel rad – zven ptičjega žvrgolenja, žuborenje potoka, šepetanje vetra med krošnjami dreves.
Ne odgovarjaš mi! Nekje v spominu in času se je obrabil zven tvojega glasu. Samo včasih, ko res močno prisluhnem srcu, slišim od daleč, nekje iz globoke pozabe, kako je zazvenelo moje ime, ko si me poklical. Vedno ostro. Ne zato, ker bi želel, da v tvojem glasu zaznam ostrino, ampak tak je bil tvoj način: “Darja!” V staccato ritmu, s tistim nasmehom, ki nikoli ne bo zbledel. Ker sem ga ujela in zamrznila na eni od redkih fotografij.
Nocoj je bil tak večer. Skozi oblake, katerih vijuge je sonce obarvalo rožnato, je še sijala večerna modrina. V zraku je viselo nekaj otožnega. Kot takrat, ko jugo prinaša melanholijo na svojih krilih in ljudje ostanejo s težkimi srci, čeprav ne vedo vedno natanko zakaj. Nocoj je bil tak večer, ko sem si želela, da bi slišal, kako mehko je plavala glasba in kako se je v veter ujel vonj po bezgovih cvetovih.
Nocoj je bil tak večer. Skozi oblake, katerih vijuge je sonce obarvalo rožnato, je še sijala večerna modrina. V zraku je viselo nekaj otožnega. Kot takrat, ko jugo prinaša melanholijo na svojih krilih in ljudje ostanejo s težkimi srci, čeprav ne vedo vedno natanko zakaj. Nocoj je bil tak večer, ko sem si želela, da bi slišal, kako mehko je plavala glasba in kako se je v veter ujel vonj po bezgovih cvetovih.
Mogoče bi to, kar ti govorim v mislih, morala povedati komu, ki me lahko sliši, a se bojim, da ga bom utopila. V besedah, črkah in čustvih.
Vse to ostane v meni, kot vonj po bezgu, ki ga veter prinaša iz davnih poletij, ko je bilo vse še mogoče. In včasih si zaželim, da bi lahko še enkrat, samo še enkrat, slišala tvoj glas, ki me pokliče skozi poletno noč.
In nato te včasih vprašam: “Zakaj se ljudje ne znamo pogovarjati, takrat ko je priložnost?” Ne dobim odgovora. Morda zato, ker ga tudi sama ne poznam. Samo nasmehneš se, s tistim na pol nasmeškom in ostaneš tiho. Kot ponavadi v mojih mislih. Kot ponavadi.
2 comments