TUDI TIŠINA BOLI

Povedala ti bom zgodbo, ki bi bila lahko moja, tvoja, morda od sosede, ki je niti ne poznaš dobro, ampak sta pretekli teden spregovorili dve besedi. Povedala ti bom eno tistih zgodb, ki se jih ne govori naglas, ker so potisnjene nekam globoko v podzavest in skrite v nakracanih dnevniških zapisih neke najstnice. 

Bila so zelo zgodnja najstniška leta. Tista, ko si še otrok in prav počasi odraščaš in se spreminjaš. Doživljaš spremembe, ki te begajo in se z njimi ne znaš prav dobro soočati. Sploh, če živiš med konzervativnimi sosedi na vasi, daleč od civilizacije. 

Vsa jutra sem prejokala, ker nisem upala v šolo. Čeprav sem oboževala vonj knjig in zvezkov, in mi je bil najljubši kotiček pod soncem šolska knjižnica, mi je bilo prav vsako jutro težko. Odhod med sošolce je bil namreč največje trpinčenje, kar si ga je moč zamisliti. Iz dneva v dan, iz tedna v teden in iz meseca v mesec, se je name spravljal sošolec. Stisnil me je v kot, veliko večji in močnejši od mene, in me ob huronskem smehu sošolcev otipaval. Smejali so se solzam. Smejali so se fizični bolečini. In smejali so se, ker me je bilo sram. In, ko si predmet posmeha, postaneš v očeh vseh ostalih čuden. Nevreden pozornosti. Razen tiste s pestmi. Tvoja ranljivost opogumi vse, ki imajo v sebi kanček nasilništva. Postanejo močni. Otipavanje je vodilo v posmehovanje, posmeh v pretepanje. Pesti so padale brez razloga. Ker sem pogledala drugače, kot bi morda smela. Se oblačila drugače, kot ostali. In pesti je večinoma uporabljalo dekle, ki je očitno moralo nekje sprostiti svojo agresijo. 

Na koncu nisem zmogla več. Povedala sem mami. Ta je odšla v šolo in vse kar se je zgodilo, je bilo: “Fantje so pač razigrani. Taki so.” In nato je postalo samo še huje. Ker so fantje razigrani. Kako bi bila hvaležna takrat, če se kdo ne bi obrnil stran in bi znal videti, da ne gre za razigranost, ampak za čisto pravo trpinčenje. 

Zame ta sošolec ne obstaja več. Srečala sem ga, ga gledala, vendar ga nisem videla. Prav tako zame ne obstajajo učitelji, ki so zamahnili z besedami: “Fantje so pač razigrani.” Ne! To ni izgovor. To je pretvarjanje, da problem ne obstaja. Ker je tako lažje in greš po službi lahko brez skrbi domov, k svojim otrokom, ki odraščajo v varnem zavetju doma. Ker, saj veš, otroci bodo že prerasli. Misiš?! Narobe misliš. Otroci bodo rasli z brazgotinami, ki se bodo morda zacelile le na videz. Ob vsakem dotiku pa bodo zakrvavele in skozi leta bodo postajale vse bolj občutljive. Rek, da nas tisto, kar ne ubije naredi močnejše, je jalov izgovor tistih, ki tako zelo radi pogledajo stran. Da se ni potrebno ukvarjati s težavami, ki jim niso dorasli ali zanje nimajo energije. 

Ljudje smo pri izumljanju idej, kako prizadeti druge, neizmerno kreativni. Stoletja, tisočletja že iščemo načine. Mnogokrat pa pozabljamo, da trpinčenje ni samo fizično. Obstaja tudi tisto tiho: “Zakaj te ni ob meni, ko te imam tako zelo rad? “ Obstaja tudi molk, ki mnogokrat hrumi glasneje od vsega izrečenega. Kriči naravnost v srce, tako zelo naglas, da se človek zvije vase in si želi postati vse manjši in manjši in na koncu izginiti. In če bi kdaj morda dvignili pogled od ekranov, bi morda videli oči, ki na robi solz iščejo pomoč. Saj v resnici ta nekdo ne pričakuje, da boste stopili do njega in ga vprašali, če kaj potrebuje. Pomagalo bi že, če se včasih, ampak res samo včasih, ne obrnete stran pretvarjajoč se, da v resnici niste videli. Ignoranca ponavadi boli bolj, kot udarci in grobosti. Ignoranca človeku odvzame tisto, kar najbolj potrebujemo: dostojanstvo in občutek, da obstajamo.