Srečala sta se v poltemi, pod medlimi lučmi, ujeta v množico neznancev. Dva tujca, ki to v resnici nista bila. Ona je o njem vedela več, kot bi si upala priznati; zanj pa je bila zgolj motnja v času. Tujka. Nekaj v njegovi drži, v tisti tišini, ki je polnila prostor okoli njega, jo je neustavljivo pritegnilo. Brez pravega razloga, skoraj nagonsko, je pristopila in se predstavila. Njegov odziv je bil zadržan – le stisk roke, tiho izrečeno ime, pogled, ki je zdrsnil mimo nje kot senca.
Dnevi so se razlivali v tedne, tedni v mesece. Ob redkih srečanjih sta si izmenjala le bežen pozdrav, si prikimala v rahli zadregi, ki ni povedala prav veliko. V njem je bilo nekaj, kar jo je hkrati vabilo in odbijalo – ni je strašil z besedami, temveč z molkom, ki je bil težak kot kamen. Vedno je bil nekje drugje, v mislih oddaljen, nedosegljiv, nedostopen.
Nekega večera, povsem nepričakovano, sta se spet znašla skupaj – na istem mestu kot prvič. Tudi tokrat sta si le na hitro pokimala, kot da bi potrjevala neko tiho zavezništvo. Še vedno ni poznala barve njegovih oči, še vedno ni slišala njegovega smeha. A takratv, v nekem mimobežnem trenutku, sta si izmenjala kratek objem. Tisti, ki ga ljudje namenijo drug drugemu, da pokažejo, da se poznajo. Objem, ki nadomesti »dober dan«.
Minilo je skoraj leto, preden ga je znova zagledala sredi množice. Tokrat ni oklevala, ni analizirala, ni si postavljala vprašanj. Preprosto je šla do njega in ga objela. Tako naravno, kot da bi se vračala domov. Gnala jo je neka čudna sila, ki je ni poznala in ni želela analizirati. Za hip se je zazdelo, da je vesolje zadržalo dih in so se vsi planeti poravnali samo zato, da se ta objem zgodi. In zgodil se je – nežen, dolg, popolnoma neprimeren za prostor in trenutek, a edino pravilen. Objem, ki je trajal nekaj sekund dlje, kot bi se spodobilo za »zgolj znanca«. Nihče ni vedel, kaj je bilo krivo. Zatemnjene luči, glasba, ki je igrala in prepevala o morju in valovih. Ona je, pravzaprav, niti ni več slišala. V tistem trenutku si je želela samo, da je ne izpusti iz objema.
Za hip se je zazdelo, da je vesolje zadržalo dih in so se vsi planeti poravnali samo zato, da se ta objem zgodi. In zgodil se je – nežen, dolg, popolnoma neprimeren za prostor in trenutek, a edino pravilen. Objem, ki je trajal nekaj sekund dlje, kot bi se spodobilo za »zgolj znanca«.
Takrat se je v njej nekaj spremenilo. V njem se je nekaj premaknilo.
Od takrat naprej sta postala drug drugemu misel, ki ni hotela izginiti. Dnevi so minevali v hrepenenju, misli so se vračale k tistemu dotiku, ki ni bil več le pozdrav, temveč tiha obljuba. Brez besed, brez zagotovil, brez prihodnosti.
A vendar – objem, ki je spremenil vse.
Čeprav si nista upala narediti naslednjega koraka, čeprav sta oba vedela, da zanju prihodnosti ni, sta od tistega dne v vsakem drugem iskala tisti občutek.
Tisti objem.
0 comments