Tisti dan sem sedela na tleh. Prislonjena na ogledalo v enem od baletnih studiev nacionalne operne hiše. Takrat, tisti trenutek, prav tistega sončnega popoldneva, se je po kotih dvorane plazila nekakšna otožna črna gmota žalosti. “Verjetno je kriva glasba,” sem pomislila. “Ali pa ponedeljek. Ponedeljki so krivi za vse tegobe sveta.” Ne vem od kje se je prikradla ta otožnost. Ne vem, kako ji je uspelo, da mi zleze v vse pore telesa. Žalovala sem in preklinjala vesolje. Žalovala sem za nekom, ki ga v življenju nisem srečala in nisem spoznala. Preklinjala sem vesolje, ker mi ni dalo priložnosti, da bi ga spoznala. Verjetno strašansko egoistično razmišljanje, ampak želela sem si samo kapljico te izjemnosti, ki jo je premogel. Samo senco tega… Samo pičico. 
Simfonija otožnih pesmi je žalostinka. Živi in diha nekaj tako zelo otožnega. Oddaja nekaj tako močnega in globokega, da se ti zdi, da te s svojimi ogromnimi, žalostnimi rokami zgrabi v pest in te zmečka. Zmečka vsak košček tvojega bita do neopisljive in neotipljive bolečine. Simfonija otožnih pesmi je tako zelo emocionalna, kot bi vanjo svoje žalovanje vdihnile vse duše tega sveta, ki so ostale same v svoji izgubi in bolečini.
Simfonija otožnih pesmi je črno-bela.In takega te lahko pusti. Črnega ali belega. Vročega ali hladnega. Lahko ti je všeč ali pa ti ni všeč. Lahko jo začutiš, ali pa se pretvarjaš, da imaš srce Ledene kraljice. Slednje mi je sicer popolnoma nerazumljivo. Ampak, glej… Sem pač človek, ki na “moj” teater gleda malce z rožnatimi očali. Malce zatreskano. Pa kljub temu. Te lahko pusti hladnega nekaj, ob čemer zadržuješ dih in šepetaš srcu naj ne bije tako vznemirjeno, ker bi lahko preglasilo šepetanje glasbe. Te lahko pusti hladnega nekaj, ob čemer čutiš, da je duša človeka, ki je ustvarjal tam, prav v tistem trenutku? 
In zato, vidiš, besnim na vesolje. Da mi ni pustilo priložnosti, da spoznam nekoga tako izjemnega. Saj veš… Ljudje smo, kot kamni, ki jih nekdo zaluča drugega proti drugemu. Ko trčimo skupaj, lahko izgledamo enako, kot sekundo nazaj, ampak nekje na površini se pozna odtis. Nekje je morda samo majhen znak, da smo v življenju srečali nekoga izjemnega. In ne glede na to, da letimo vsak v svojo smer. Morda na videz enako, pa vendar malce drugačno. Naša pot se, ne da bi vedeli, spremeni. Malenkost nas odnese iz vržene smeri. Nekdo je na nas pustil svoj odtis. Neviden, morda, ampak pomemben. In vem.. Tudi jaz sem tokrat iz baletnega studia, iz dvorane odhajala na videz enaka. Nikjer ni videti ničesar. Ni odrgnin na koži. Ni modric. So pa odtisi na duši. Odtisi ljudi, ki so živeli in dihali s predstavo. Odtisi ljudi, ki so so skozi življenje nabrali tako veliko dotikov duš in src, da so bogati z izkušnjami in izjemni v svoji strasti. Hvala vsem in vsakemu posebej. 
0 comments