Nista opazila, da se je medtem, ko sta iskala prave besede za pomlad, že zgodilo poletje.
Prišlo je v tišini. Kot ona, ki je nekega večera odprla okno in vdihnila vonj soli, ki ga je veter prinesel z juga. Rožnata luna je mešala štrene in misli, medtem ko je skozi veje dreves in tančice puhastih oblakov opazovala gladino morja in vonjala vrtnice, ki so dehtele v zgodnje poletni sparini.
On tistega večera ni spal. Hodil je po ulicah, brez prtljage in brez smeri. Samo misel je imel. Tisto eno, ki ne umre, čeprav se zdi, da je že vse ostalo razpadlo. Pogoltnil je ponos in zaklenil glas v prsih, a noge so ga same vodile. K njej. K vratom, ki jih ni nikoli zares zaprl.
Ni ga skrbelo, da bo rekla, da je nor. Ni se bal, da mu ne bo odprla vrat. Bolj kot vrata ga je plašila tišina, ki se naseli v srce, ko izgubiš jezik, s katerim si ljubil.
Ona je sedela, naslonjena na hladno steno, z rokami ovitimi okoli kolen in pogledom, obrnjenim v noč. Tam je bil poljub za slovo, ki bi se moral zgoditi, a se ni, in stavek, ki je obstal v zraku kot zadnji dih pred padcem. Ker on preprosto ni imel moči za slovo.
In takrat … je potrkal.
Ni mu odprla takoj. Čakala je, da se prepriča, da ni samo spomin. Da ni luna spet pomešala občutkov z željami. Ko pa je odprla, ni rekla ničesar. On jo je gledal, kot da želi zadržati njen obraz v spominu, ki se bo znova izgubil.
»Govori,« je rekla z bolečino v pogledu.
In je. Govoril. Nič pesniškega ni bilo v njegovih besedah. Le iskrenost. Govoril je o tem, kako so besede izginile, ko jih je najbolj potreboval. Kako so njegove roke zgrešile njeno telo in namesto nje v objemu stiskale zrak. Kako so izginile vse poti, ko je skušal najti sebe brez nje.
In ona … ni rekla ničesar. Ker včasih ni treba. Samo stala je tam, bosa, s pogledom, ki je razumel. Ali pa je le želel razumeti.
Potem ga je objela. Močneje, kot je kdaj koli upala. Do točke, ko ni več vedela, čigav je utrip. In ni več vedela, čigavo srce ji bije v prsih.
Rožnata luna ju je opazovala. Nema priča temu, da je mogoče. Da se srce lahko vrne tja, kjer je bilo prvič zares slišano. Da je lepo – tudi če boli.
Ker nekatera vrata so narejena, da ostanejo priprta. In nekateri objemi, da pozdravijo tudi tisto, kar ni bilo nikoli izrečeno
0 comments