Popremierski občutki

Premiere so žalostne… No, pravzaprav so vesele, ker meseci, včasih leta, dela dobijo epilog. Ker končno zaživi nekaj, kar se je do tistega večera skrivalo v neki kleti, nekih čustvih in nekih srcih.

Sicer po eni strani komaj čakam premiero, ker pomeni, da bom za nekaj dni zadihala, šla na kavo ali dve izven delovnega procesa. Prebrala kakšno knjigo. Pogledala kakšen film.

Po drugi strani pa se premier bojim. Žalostne so. Ker to pomeni, da je konec nekega včasih igrivega in nagajivega procesa. Včasih globoko čustvenega. Konec nekih zgodb. Konec nekih razmerij, ki se spletejo globoko spodaj pod zemljo v neki vadbeni dvorani. Večinoma se sicer držim načela, da ne pustim blizu ljudem, ki po premieri odidejo. In večinoma se tega držim. Ampak včasih… Včasih se zgodijo lepe stvari. Nastanejo lepa prijateljstva. In nekatera celo preživijo čas in razdalje. In za take stvari sem hvaležna. Zelo hvaležna.