Ponedeljek

V ponedeljek se je odločila. Ker ponedeljki so dobri za začetke. Za začetek diete, za začetek pisanja dnevnika. In tudi za začetek, ko se ne bo več trudila. Odločila se je zjutraj. Nekje med deveto in deseto. Ker se ji je zdelo, da je to dober čas. Potem, ko je spila svojo črno kavo brez sladkorja in pojedla zajtrk, se je pogledala v ogledalo in si rekla na glas: “Dovolj je!” Ne morem več hrepeneti po nekom, ki me noče. Nekom, ki sem mu samo mimobežen nekdo. Nekom, ki ima svoje življenje in se morda name niti spomni ne med enim in drugim opravkom. Ne morem več trpati svojih misli z njim. Dovolj je sanjarjenj. Hrepenenj. Upanj, da bo nekoč morda vendarle rekel: “Greva na kavo?”

Ponedeljki so dobri za začetke. Za začetek diete, za začetek pisanja dnevnika. In tudi za začetek, ko se ne bo več trudila. Odločila se je zjutraj. Nekje med deveto in deseto. Ker se ji je zdelo, da je to dober čas. Potem, ko je spila svojo črno kavo brez sladkorja in pojedla zajtrk, se je pogledala v ogledalo in si rekla na glas: “Dovolj je!”

Tiho v sebi je vedela, da bo njena odločitev verjetno obstala do prvega znaka, da jo je opazil, a vendar je morala zaščititi svoje srce, ki je prevečkrat utripnilo zanj.

Stopila je iz kopalnice, z roko še enkrat pogladila lase in se zavedla, kako težko je včasih odložiti navade, ki so postale del vsakdana. Njegovo ime je bilo kot refren stare italijanske pesmi, ki jo je poslušala na poti v službo – nežno, a vztrajno, vedno prisotno v ozadju misli. Včasih jo je melodija spomnila nanj, na tiste redke trenutke, ko sta si izmenjala pogled na hodniku ali ko je v kavarni mimogrede ujel njen nasmeh. A zdaj je odločena, da bo pesem utišala, da bo svojo pozornost preusmerila drugam. 

Na poti v službo je namesto običajne tišine v slušalke dala Adriana Celentana. Njegov glas je bil topel in igriv, kot bi jo vabil, naj se ne jemlje preveč resno. Medtem ko je hodila po pločniku, je opazovala ljudi – vsak je imel svoje skrbi, svoje zgodbe, svoje ponedeljke. Zdelo se ji je, da je v tem množičnem koraku nekaj tolažilnega. Ni bila sama. Tudi drugi so se morda danes odločili za nov začetek.

V službi je bila tišja kot običajno. Kolegica jo je vprašala, če je vse v redu, ona pa je samo skomignila z rameni in se nasmehnila. Ni želela razlagati, da se danes bori z nevidnimi bitkami, da poskuša izbrisati nekoga iz misli, kot bi brisala kredo s table – a vedno ostane nekaj sledi. Delo ji je šlo počasi od rok, misli so ji uhajale k včerajšnjemu večeru, ko je še zadnjič prebrala njegova sporočila. Brez odgovora, brez povabila, brez obljube.

Opoldne je odšla na sprehod. Poletni veter je dišal po lipah in asfaltu. Usedla se je na klop in zaprla oči. Predstavljala si je, kako bi bilo, če bi se resnično odmaknila od vsega, kar jo veže nanj. Bi bila lažja? Svobodnejša? Ali pa bi jo praznina še bolj bolela? Vzela je zvezek in zapisala: “Danes je prvi dan brez tebe. Morda bo težko, a zmorem.” 

Popoldne je šla v trgovino, kupila si je šopek sončnic. Doma jih je postavila v vazo in si rekla, da so za novo poglavje. Za obdobje, ko bo sama sebi dovolj. Ko bo spet našla radost v malenkostih – v dišeči kavi, dobri knjigi, v pesmi, ki jo požene v ples po dnevni sobi. 

Zvečer je sedela na balkonu, poslušala italijansko glasbo in opazovala, kako se mesto počasi umirja. V mislih se je zahvalila ponedeljku, ker ji je dal pogum za nov začetek. Morda bo jutri že drugače. Morda bo srce še vedno trepetalo, ko ga bo videla. A danes je dovolj, da je rekla: “Dovolj je.” In v tem je bila nenavadna moč.