Si že kdaj razmišljala o tem kako se postarati in hkrati ne postati zares stara?
Nekega dne se pogledaš v ogledalo in se ti zalesketa nekaj sivega v laseh. In ko si nanašaš ličila, se čopič zatakne v gubico, ki je prej ni bilo. Opažati začneš spremembe, ki jih prej nisi, ker si bila preveč zaposlena, da bi jih opazila. Ženske smo, kar se tega tiče veliko bolj na udaru. On namreč s sivimi prameni postane žlahten. Žrebec. Šarmanten. Ženska pa le zanemarjena. Leta tečejo in vse se ukvarjamo s partnerji, kariero, življenjem, otroki. Skozi čas se spreminja tudi telo. Življenje zahteva svoj davek. Sklepi niso več tako prožni in elastični. Tista čokolada, ki si jo lahko nekoč med branjem svoje najljubše knjige pojedla sama, brez slabe vesti, ne da bi se ti kje poznalo, se je nenadoma začela obešati na boke in trebuh. Draga moja, izgovor “za svoja leta sem super” je žal malo zastarel. Proti gubam, vsaj po naravni poti, ne moreš veliko storiti. Zato jih nosi ponosno, ker ne nazadnje so zemljevid tvoje duše. Pragozd tvojih čustev in življenjskih bitk. Tvoja dejanska starost pa je v resnici stvar nastavitev v glavi. Ko pozabiš biti otrok v srcu, takrat je čas za alarm.
Moja težava je, da sem v glavi še vedno stara nekaj in dvajset in se tako tudi obnašam in se ne obremenjujem s tem, da je videti trapasto. Občutek je namreč odličen. Pri meni izgovor: to je za mlade ne zdrži. Ker preprosto ne dovolim, da me povozi čas. Pametni telefon je moj podaljšek in vsa možna socialna omrežja način, da ostanem v koraku s časom. Ker se mi zdi, da se bom v resnici postarala v trenutku, ko bom rekla: Ah, to je za mlade.” Takrat se vdaš. Vržeš sidro in počakaš, da čas naredi svoje. Draga moja, čas ni tvoj zaveznik. Čas je tisti, ki te bo neusmiljeno bičal do zadnjega trenutka. In preden se boš dobro zavedela, bo tvoja glava srebrna, prsti pa preveč okorni, da bi lahko na hitro odgovorili na sms. In tvoji možgani bodo raje naredili harakiri, kot pa dovolili, da se pozabavaš z najnovejšo spletno novostjo.
Pred časom je starejša gospa razlagala zgodbo: “Hotela sem kupiti strgane kavbojke in sem mlado prodajalko v trgovini vprašala, ali mi pristajajo. Njen izraz je bil precej zgovoren, ko je dodala: “Gospa, morda bi si pa izbrali kakšen drug model”. “Verjetno imate prav,”sem odvrnila. Med vrsticami sem prebrala, da se ji zdim prestara za takšen kos garderobe. Naročila sem jih nekaj dni kasneje. Ceneje! Preko spleta. Nihče mi ne bo govoril, kako naj se oblačim,” je še dodala. In ko slišim, katero od mojih prijateljic, ki mi potarna, da ji je nekaj sicer všeč, vendar je za to preprosto prestara, mi stopijo vse dlake pokonci. Kar se mene tiče, se ne bi želela vrniti v dvajseta. Iskreno tudi v trideseta ne. Ker končno vem, kaj si želim in znam živeti svoje življenje polno, brez obremenjevanja. Moj odgovor na vsa “to se ne spodobi” je: “Lahko počnem karkoli hočem, ker sem odrasla in računam na to, da so moji možgani, kljub vsem ženskim hormonskim motnjam, že toliko prisebni, da znajo sami presoditi, kaj je prav in kaj ne. In če želim nositi živo rdečo šminko in platinaste lase, ter krilo iz tila, bo to našlo prostor v moji omari, kljub temu da sem že velikokrat slišala, da mojim letom to ne pritiče.
Stara si točno toliko, kot si dovoliš biti. In za seboj imaš preveč življenja in izkušenj, da bi ti smel kdorkoli dati dovoljenje za to, da si, kar hočeš biti. Če se torej želiš zabavati, se zabavaj. Če želiš početi neumnosti na Instagramu, Facebooku, Snapchatu, jih počni, ker ko bo tvoj čas, ne bo nihče sodil tvojih traparij, rekli bodo le: “Pa toliko bi lahko še doživela.”
1 comments