Ne želim se posloviti od poletja. Ker sva midva del njega. Dva metulja, ki sta dolgo spala zabubljena in čakala, da ju prvi sončni žarki pomladi ogrejejo in prebudijo.
Poletje nama je ponudilo nebo, v katerem sva razprla krila. A tudi metulji morajo odleteti, ko sonce pojenja in veter nosi vonjave odhajajočih dni. Tudi metulji vedo, da pride trenutek, ko jih krila ne morejo več nositi, ko jih veter zavihti na pot, iz katere ni vrnitve. Še preden se zaveš, začne svetloba bledeti, dnevi se krajšajo in zrak diši po slovesu.
Ampak jaz hočem, da naju ta nevidni ples vetra, svetlobe in spominov zaklene v svoj vrtinec in še malce zadrži. Da bi tudi midva ostala ujeta v njegovem »še malo« za vedno, četudi z raztrganimi, ranjenimi krili, ki ne morejo več leteti. Da se spomini vžgejo se vame kot brazgotine, da jih čas ne more izbrisati, ne more raztrgati, ne more ukrasti. Vem, da ne bova nikoli več ujela tistih večerov, ko sva gorela od vročine, ko naju je omama dvigovala nad zemljo in ko je smeh razbijal nebo na koščke.
Ne želim se posloviti od poletja, ker še ni bilo dovolj dolgih večerov na terasah, ko je kozarec v roki žarel oranžno od Aperol spritzev in se je v omamni tekočini lovilo zahajajoče sonce. Ko so besede plavale brez teže. Stavki, ki so bili sami sebi namen, neumni in iskreni, so se raztapljali v krohotu in v toplih valovih rahle alkoholne omame.
In ne, ne želim se posloviti od poletja, ker me, ko zadiši po jeseni, melanholija počasi začenja ovijati kot črna tančica, tako da na koncu ne bom več videla neba.
Morda tudi poletje samo nikoli ne mine povsem – ujame se v svoje lastno kroženje, v spiralo, ki se vedno znova vrača: vročina, smeh, dotik, nato tišina in praznina. Kot da bi vsak trenutek že v sebi nosil svojo smrt, svojo senco, v katero se je preoblekel, še preden sva ga do konca izživela.
Zato grabim za tisto, kar polzi skozi prste. Pesek, ki ga veter sproti raznaša, stopinje, ki jih morje briše, spomini, ki izgubljajo barvo. Vse postaja neotipljivo, neulovljivo, a ravno to sili, da ga skušam še malce zadržati.
V meni odzvanja pesem, igla reže v vinil, Joni Mitchell s svojim grlenim glasom para tišino, Windmills in your mind sprašuje: zakaj je poletje minilo tako hitro? Je kdo izrekel napačno besedo in se je odločilo oditi? Je ta beseda razbila vročino, presekala večer, razpršila dni, ko se je zdelo, da bo svet ostal za vedno priklenjen pod večernim soncem?
Vse to je kot hoja ob plaži: korak za korakom puščava sledi v pesku. A morje jih neusmiljeno briše, kot da jih nikoli ni bilo. In vendar so še tam – za trenutek, nevidne drugim, a midva jih poznava. Nosiva jih v svojih telesih, v koži, prepojeni s soljo, v ustnicah, ki še hranijo žar poletnih poljubov, a tudi grenak priokus neizbežnega slovesa.
Zavijam se v melodije, rahlo otožne, kot v pletene odeje, ki me včasih hladijo namesto grejejo. Podajajo si roke, melodije namreč, z mojo otožnostjo. S tisto žalostjo v srcu, ki povzroča prazen pogled in cmok v grlu. Medtem, ko čas tiho mezi med prsti ne glede na to, kako ga vlečeva in skušava ustaviti.
Prav zato vztrajam, čeprav se sprašujem zakaj, ker časa ne morem zadržati. Hočem pa zadržati trenutek. Ne dovolim, da bi povsem umrl skupaj z rdečino na zahodnem nebu. Čeprav vem, da bo noč planila name, da bodo dnevi vse hladnejši, se oklepam upanja, da poletje živi naprej v naju. V divjih utripih srca, v teh besedah, ki jih zapisujem, v tišini, ki kriči, ko se vse drugo razblini.
Ne želim se posloviti od poletja. Nikoli zares.
0 comments