Mozartova ogenj in led

V moji glavi je tornado. V prsih se dogaja nekaj čudnega. Nekaj podobnega napadom tesnobe. Nekaj, kar se mi občasno dogaja. V vse, kar počnem v življenju se vržem cela. S celim telesom, s celim srcem in celim bitom. In tako nastane zmešnjava. Za nekaj časa ne živim več v danes in zdaj, ampak v nekem drugem, odrskem svetu. Včasih igrivem in nagajivem, včasih temačnem in črnem.

Če se sprašuješ zakaj sem zmedena, odsotna, drugačna. Zakaj je moj pogled prestrašen in moje misli polne skrbi. Kriv je oder. Gledališče. Kriv je moj fotoaparat, ki je del mene. In moja duša, ki ne zna živeti na pol. To je tisti čas, ko sem preveč ranljiva in preveč občutljiva. Čas, ko ne znam z ljudmi. Čas, ko me preveč skrbi. Čas, ko sem tako utrujena od čustev, da se mi usujejo solze, če me samo pogledaš drugače, kot sicer.

Don Giovanni je kriv tokrat. Kriva je glasba. Kriv je Mozart. Njegovo mojstrstvo. Njegova tako čarobna glasba, ki te vzame in odnese. Njegova popolnost. Njegov genij. Krivo je dejstvo, da se v tematiki Don Giovannija lahko najde prav vsak, ki je živel in čutil. Tisti, ki je zapeljeval in zapustil. Tisti, ki je živel življenje na polno vedoč, da drvi v lastno destruktivnost.  Tisti, ki je iskal smisel ljubezni. Najde se tudi tista, ki ljubi in vedno znova odpušča. Najde se vsaka, ki je kdajkoli naivno verjela in končala s truplom svojega srca razgaljenega na dlaneh, osamljena in krvaveča. Najde se vsaka, ki je kdaj strastno ljubila. Tako večplastna je zgodba Don Giovannija. Tako brezčasna. Prežeta je z besom, ljubeznijo, sovraštvom in strastjo. Je odraz vsakega časa in vsake družbe, njenih vrednot, laži in hrepenenj. Oziroma, kot se je izrazil režiser Diego De Brea, Mozartova glasba je, kot bi na ogenj polagal led. Nekaj perverznega je ujetega v popolnost Mozartove glasbe in razvrat glavnega lika. Nekaj tako nezemeljskega, da duši. 

Zato se ne sprašuj, zakaj sem kot obgriženo jabolko. Zakaj sem drugačna, kot sicer. Preobčutljiva. Na trenutke kot nevihta in v naslednjem trenutku, kot metulj. Don Giovanni je z menoj ves čas. Od prvih igrivih spoznavanj z ustvarjalci predstave, do strasti ure in ure dolgih vaj, do glasbe, ki me spremlja med vožnjo in med sprehodi. Počasi me grize, pije, se ljubi z menoj… Počasi mi leze pod kožo, se mi zažira v DNK in se na trenutke počutim tako polna zagona, a hkrati čustveno izžeta. Počasi me spreminja. Tako, kot me spreminja vsaka predstava, ki jo fotografiram. Gnete me po svoji volji in ustvarja drugačno mene. In ko bom ob koncu zadihala, izčrpana, pa vendar srečna, bom malce drugačna. Za pikico spremenjena. Z novo izkušnjo. Še vedno jaz, pa vendar bogatejša jaz.

Ker Mozart… Mozart je eden tistih tipičnih moških. Vzame si vse kar si želi. Brez vprašanja, preden se zaveš, mu podariš svoje srce, dušo, telo, tkivo… In čeprav ga kasneje prevaraš z Verdijem, Beethovnom, Rossinijem, Wagnerjem, se vedno spominjaš njegovih strasti. Njegovega ognja in ledu… Njegove božanske popolnosti.. Ker, če slučajno obstaja tisto nekaj božanskega, si mu najbližje medtem, ko se njegove note zažirajo, kot amorjeve puščice naravnost v pore tvoje kože…  

VEČ FOTOGRAFIJ:

Don Giovanni